Izdelujemo Slovenci kaj, kar bi lahko bilo svetovna uspešnica? Ne vem, morda so to Boscarolova električna letala, morda vina iz kleti Movia Aleša Kristančiča. Zanesljivo pa smo še do pred nekaj leti imeli kokto, pijačo naše in vaše, moje in tvoje mladosti. Toda prepustili smo jo Hrvatom (kar najbolj boli), natančneje: Drogo Kolinsko in z njo vred Cockto smo prodali hrvaškemu tajkunu Emil Tedeschiju in njegovi Adriatic Grupi. Kljub temu je kokta še danes slovenski mit, simbol nečesa, kar lahko brez težav konkurira kokakoli, ki je seveda svetovni velikan. A to je bilo premalo za planetarno zmago, še pri nas z njo (in tudi Argeto ter še s čim) služijo Hrvati. Cockto nam je, najbrž dokončno, zašuštral neuspešni poslovni špekulant in hazarder, nekdanji politik in pozneje direktor Istrabenza, Igor Bavčar.
Zdravilni napitek
Zakaj je damo s slamnikom zamenjala smrklja? Arhitekta, zdaj že pokojni Uroš Vagaja (veliko se je ukvarjal tudi z gledališko scenografijo) in devet let mlajši, danes 83-letni Ljubljančan Sergej Pavlin, sta pri nas orala ledino na področju grafičnega oblikovanja. Vagaja velja za enega očetov slovenskega plakata. Pravzaprav je plakat za kultno kokto njun skupni izdelek, čeprav se je pod njega podpisal Vagaja. Pavlin se spominja, da je imel najprej idejo, da bi bila na plakatu privlačna dama s slamnikom na glavi, vendar pa se je direktorju Slovenijavina Žanu Deuu ideja za tiste čase zdela preveč drzna in izzivalna, preveč blizu kapitalistični ideologiji, kar te je takrat lahko stalo najmanj položaj, če že ne službo in še kaj. Sergej Pavlin, dolgoletni profesor na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, se je že v 50. letih uveljavil kot avtor prvih turističnih plakatov, na katerih so podobe znanih slovenskih krajev, ki še danes govorijo o mondenosti in avanturah, ki jih je polno njegovo lastno življenje. Veliki svetovljan je nekoč v Ljubljani veljal za pravega frajerja, za njim so vzdihovale deklice in dame dokaj širokega starostnega razpona, neusmiljeno je trl njihova srca. Del tega je v sliki, besedi in tudi z dokumenti opisal v svoji avtobiografiji, ki je izšla nedolgo tega z naslovom Sergej Pavlin – arhitekt, pedagog, oblikovalec in slikar. V samostojni Sloveniji je obnavljal tudi veleposlaništva pri nas: nemško, ameriško, avstrijsko in francosko. Zadnje očitno tako uspešno in na veliko zadovoljstvo Francozov, da bo zelo kmalu odlikovan z visokim francoskim državnim odlikovanje oziroma se je to neformalno že zgodilo. Dobil je namreč neke vrste pismo o nameri, pred dnevi mu ga je izročila veleposlanica Francije Nicole Michelangeli. Formalno odlikovanje bo Pavlinu izročil novi francoski veleposlanik (ve se že, da bo monsieur) pri nas, saj se je Michelangelijeva poslovila od Slovenije. |
Začelo se je tako, da je pred več kot 60 leti gospod oziroma tovariš Žan Ivan Deu (izhaja iz znamenite družine Deu iz Mokronoga), tedanji direktor Slovenijavina, iz tujine prinesel stekleničko kokakole in sodelavce avtoritativno vprašal, ali so sposobni narediti kaj podobnega. Tedanja država je znala tudi kaj ustvariti, izdelati in ne samo trgovati in preprodajati in tako je izziv takoj sprejel strokovnjak za likerje, tehnolog Emerik Zelinka; leta 1952 se je rodila kokta. Z vsem, kar gre zraven. Predvsem z veliko skrivnostjo o svoji sestavi, skrivnostjo o tajnem receptu, s katerim naj bi se dogajalo marsikaj, tudi to, da naj bi bil izmaknjen neki zeliščarici, skrivnostjo posebnega okusa, ki je v mešanici kar 11 zelišč, pri čemer naj bi šipek dajal značilno aromo, limona in pomaranča pa svežino. Kokta je imela že ob rojstvu vse, kar potrebuje dober mit, Deu in njegovi so dodali še to, da v nasprotju s kokakolo ne vsebuje kofeina in ortofosforne kisline, ki vam menda lahko razje želodec, če je pijete preveč, seveda. Kar naj bi se mnogo pozneje zgodilo največjemu rockovskemu zvezdniku Elvisu Presleyju. Da so botri zajemali iz kapitalističnega besednjaka, priča ime, ki je bilo najprej celo jugokola, pa kokta kokta, in še pozneje koktajl, torej mešanica pijač, iz česar je nazadnje nastala kokta. Leta 1953 so jo njeni očetje prijavili in vpisali v knjige Mednarodnega patentnega urada v Bernu, tega leta pa so jo po žegnu Centralnega higienskega zavoda Ljudske republike Slovenije poslali tudi na trg.
Zašpičeni jošk
Še isto leto, takle čas je bilo, je v belini Planice, še enega slovenskega mita, kokta krenila na svojo zmagoslavno pot. Očaki, najbrž tudi kultni šef teptačev in eden pomočnikov znamenitega konstruktorja Stanka Bloudka, Ratečan Janez Kerštajn - Šumar, ki so prisegali na gorenjski sadjevec in podobne mitske kačje sline, so sicer trdili, da rjave pocukrane vode z mehurčki pod Poncami ne bo pil prav nihče, vendar so se zmotili. Kokta se je prijela, mogoče tudi zato, ker je prikupnim dekletom, oblečenim v rdeče, ki so jo ponujale, pomagala papirnata deklica s plakata arhitekta Uroša Vagaje. Zagorela, v rumeni poletni oblekici, s čopom črnih las, spetimi z belo pentljo, in z belim uhanom je deklica po slamici iz stekleničke vlekla kokto, pri čemer se ni vedelo, kaj je bolj simbolno seksi. Punca, njen zašpičeni jošk, njeni žnabli ali pa steklenička. Ko smo že pri mitih in legendah, je seveda treba povedati tudi, da je izbral črke in izrisal logotip Cockte Sergej Pavlin, tedaj še študent arhitekture. Izbral je opuščene črke, ki so jih pred drugo svetovno vojno uporabljali za časnik Slovenski narod.
Toda leta 1967 se je pri nas vendarle pojavila nova dama na plesišču – kokakola, koktina naduta mati iz Amerike. Polnili so jo prav v Slovenijavinu in še danes ni jasno, kaj so plesalci videli na novinki, da so pozabili svojo prvo ljubezen. Slovenci, željni zahodnjaškega življenjskega sloga, so jo začeli množično kupovati. Kokta se je umaknila v ilegalo vaških gostiln in gasilskih veselic. Leta 1989 je Coca Cola želela celo odkupiti blagovno znamko, verjetno zato, da bi jo preprosto opustila. Ni ji uspelo, je pa zato Tedeschiju: res pa je, da mu niti na kraj pameti ne pade, da bi jo ukinil.
