LJUBLJANA, STARA PAZOVA, BERLIN – Za to, da bi bili priče izkoriščanju delavcev tako imenovanega tretjega sveta, nam že nekaj časa ni treba iti več v Afriko ali Azijo. Ne samo vse več evropskih delodajalcev, tudi nekateri slovenski se že požvižgajo na pravice delavcev. Na okrogli mizi v kavarni ljubljanskega Kinodvora o tem, kako zahodni zaslužkarji izkoriščajo delavce migrante iz vzhodnoevropskih držav, je na nedopustno izkoriščevalsko prakso najnazorneje opozoril Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.
Enako kot na Kitajskem
Opozoril je na podjetje Gorenje TIKI, ki v Stari Pazovi v Srbiji z delavci ravna enako kot na Kitajskem: ker so v stiski začeli razmišljali o ustanovitvi sindikata, so jim prepovedali sindikalno organiziranost in jih začeli šikanirati.
Gorenje je očitke decembra lani (v pismu, ki ga je predsednik uprave Franjo Bobinac poslal predsednici SKEI Lidiji Jerkič) sicer zavrnilo kot neutemeljene. Podjetje Gorenje TIKI naj bi namreč zadovoljivo spoštovalo veljavno srbsko zakonodajo, število zaposlenih naj bi se sicer res med letom (glede na sezonski značaj proizvodnje) spreminjalo, v duhu dobre prakse korporacijskega upravljanja pa uprava Gorenja, d. d., menda ne želi in niti ne more ukazovati upravi srbskega podjetja.
Lukič vztraja: glede na podatke, ki jih je pridobil že septembra 2011, delavci, ki delajo za tekočim trakom v Stari Pazovi, prejemajo enako plačilo, kot ga dobijo kitajski delavci v razvpiti tovarni Foxconn v Shenzenu, kjer izdelujejo komponente za Apllove »igračke«. Pa ne samo to: srbski mediji so že leta 2009 poročali o kršenju pravic delavcev Gorenja TIKI, ko so ti hoteli ustanoviti sindikat. Vodstvo podjetja je najprej z izredno odpovedjo zagrozilo vsem, ki so se hoteli sindikalno organizirati. In nazadnje grožnjo
tudi uresni
čilo.
Komu pomaga zavod za zaposlovanje?
Kršitve pravic delavcev se ne dogajajo samo v vzhodnoevropskih državah. Vse več jih je, denimo, celo v Avstriji, pa tudi v Nemčiji. Poglejmo konkreten primer: zavod za zaposlovanje je nekega električarja, slovenskega iskalca zaposlitve, napotil na delo v Nemčijo, na berlinsko letališče. Toda delavec iz Slovenije, ki je pač zaupal našemu zavodu za zaposlovanje, se je v Nemčiji na mah soočil s kopico težav zaradi delovnega časa, zaradi plačila, ki ga je prejemal z zamudo, ipd. Šele potem je doumel, zakaj mu delodajalec ni dovolil, da bi imel stike z delavci, ki so bili v Berlinu že pred njim: oni bi ga lahko opozorili na svoje težave z delodajalcem, saj plač, denimo, niso dobili že več mesecev.
