POLZELA – Delu čas in oblast, so znali reči v minulih časih, ki so bili precej bolj naklonjeni navadnim, marljivim ljudem, ki si v potu svojega obraza služijo vsakdanji kruh. In ta je vse bolj negotov za marsikoga izmed naših sodržavljanov, ki delajo za podjetnike, lastnike in korporacije. Vedno znova je možno slišati iste scenarije opetnajstenih delavcev, ki so se morali pod nosom obrisati za prigarani denar.
Sanjski začetek
Tako zgodbo o uspehu, ki ga na koncu ni bilo, pripoveduje tudi 23-letna Anja Košir iz Prebolda, katere služba poslovodje poslovalnic pri podjetju Telefonija je bila sprva sanjska: »Bila sem poslovodja oziroma prokurist. Aprila leta 2010, ko smo začeli, je bilo bajno: delali smo s polno paro, bil je promet, službeni avto, računalnik, telefon ...« našteva Anja. Skupaj je bilo zaposlenih 15 ljudi v petih poslovalnicah Telefonije, ki se ukvarja s posredovanjem mobilnih telefonov in drugih pritiklin. Glede na vrsto dejavnosti in potrošniške navade, ki narekujejo nenehno nove telefone, bi posel moral cveteti.
In nekaj časa tudi je. Firma se je preselila v sodobni poslovni kompleks v Mariboru; takrat je bila Anja še samska in je delala cele dneve: »Na mesec sem zbrala po 260 ur, in ko se je sedež Telefonije preselil v Maribor, je šefica želela, da se tja preselim tudi jaz,« se spominja svojega dobrega odnosa s podjetnico Majo Kopič, ki jo je imela (tudi) za prijateljico. Toda časi in medčloveška razmerja so se sfižili, danes nista več prijateljici niti na facebooku, kaj šele v resničnem življenju.
Podjetje je po dobrem začetku kmalu postajalo upehano: »Začelo se je z odlaganjem plačil dobaviteljem, ki niso dali robe, brez nje nimaš prodaje in pač ni dobička. To je bil začarani krog,« pojasnjuje zametek težav Anja. Nato sta bili prodani trgovini na Ptuju in v Kamniku, službene ugodnosti so se zmanjševale: »Najprej je šel računalnik, nato avto, nato telefon in na koncu še internet. Ko na začetku dobavitelji dajo vse, je vse vrhunsko, ko pa hočejo denar ...« Anja je sčasoma ugotovila, da se vse težje dogovarja za podjetje, v katerem dela.
Vmes je Kopičeva zamenjala ime firme, odprla pa je tudi novo z imenom Palestra Elita, na kateri je ob obstoječi zaposlitvi za dve uri zaposlila Anjo. V novi firmi so se ukvarjali z izobraževanjem za računalnike in internet pa s poučevanjem portugalščine z brazilskim naglasom in sorodno specializiranimi dejavnostmi. Sama Telefonija je imela vse več težav pri dobaviteljih pa tudi študentskih servisih, kjer študenti za delo v Telefoniji niso več mogli dobiti napotnic. Nato se je ustavilo plačevanje socialnih in drugih prispevkov, na koncu še izplačilo plač.
Tri mesece zastonj
Najprej ni prišla polovica oktobrske plače, nato ni bilo plače za november in december, konec januarja je Anja odšla iz podjetja. »Ostala mi je dolžna več kot 2500 evrov in regres. V bistvu sem delala zastonj tri mesece. Tudi prispevki za zdravstveno in pokojninsko blagajno niso bili plačani od avgusta lani, pri nekdanji sodelavki pa sem izvedela, da nima plačanih prispevkov od marca,« našteva. Boli jo, ker se je vsa dala v delo, ostala pa brez prigaranega plačila; in številna sporočila v telefonu jo vedno znova opomnijo, kako je komunikacija z bivšo delodajalko šla navzdol: »Ko sem ji rekla, da nimam za bencin, je rekla, da ne more pomagati.« Tu se oglasi njen partner Dejan Toplak, ki pove: »Slišal sem številne izgovore njene šefice: da zdaj nima časa, ker gre k frizerju. Ali pa v savno ali v Brazilijo ... Jaz sem slabih živcev; ko to slišim, me kar pogreje,« pravi možak, ki je oktobra lani ostal brez službe in z boleznijo; nekaj mesecev sta shajala le z njegovo podporo za nezaposlene, medtem ko se je bivša šefica ukvarjala s svojimi priljubljenimi modernimi konjički: solariji, golfom in plesom zumbe. »Prava mala Hilda Tovšak,« doda Dejan.
Majo Kopič smo poskušali priklicati na telefon, a je bila nedosegljiva. Toda več od njenih besed bi povedal denar na računih njenih delavcev, ki so ga čakali zaman, medtem ko podjetnica še vedno pleše svoje poslovne plese. A zdaj se lahko predvsem obrnemo k obličju matere države in jo vprašamo, zakaj dopušča tako krivico. Zakaj ne reagirajo delovne inšpekcije ter sodišča in ne zaščitijo tistih, ki so v delovnih razmerjih v Sloveniji najpotrebnejši zaščite – navadnih delavcev, zaposlenih; sodobnih dninarjev, ki ostanejo brez mezd?
Anja ima srečo, da se je postavila na noge in dobila zaposlitev drugje. Zato se je tudi upala izpostaviti in opozoriti na dogajanje v nekdanji firmi; pa tudi zato, ker ne goji iluzij, da bo prišla do svojega zaslužka: »Vem, da je podjetje stokrat več kot meni dolžno raznim dobaviteljem. In delavci bomo spet poplačani zadnji, saj imajo pri stečaju prednost dobavitelji,« trpko dodaja. Njeni nekdanji sodelavci, zdaj sotrpini v pričakovanju denarja, še vedno upajo, da bodo prišli do svojega. Podobni primeri v preteklosti jim ne morejo vzbujati pretiranega optimizma. Anja še pravi: »Želela sem povedati svojo zgodbo, da se vidi, kaj delajo pri nas; da se ljudje zbudijo. Tako ne moremo naprej.« Kdaj bo napočil čas, ko se bodo zadeve pri nas res spremenile!
