Serviser je prevzel mojega japonca in mi pred nosom zacingljal s ključi nadomestnega vozila. Das Auto je vaš, mi je zarotniško šepnil, golf sedem. Čakal je na mojo reakcijo, najbrž da bom zavreščal od navdušenja, ampak sem ga razočaral. Do golfa sem od nekdaj neopredeljen, okej, enka se je odpeljala v legendo, dvojka dizel je veljala za neuničljivo, spomnim se še trojke in štirke, potem pa sem poplavi modelov nehal slediti, zdeli so se mi enostavno nerazburljivi, dolgočasni.
Ampak golfa se menda ne spodobi kritizirati, saj je iz meni nerazložljivega razloga slovenski statusni simbol, zlasti na deželi. Sosed ga je imel od nekdaj, že tako čistega je ob sobotah vedno na novo zglancal in posesal, da je bil v nedeljo pripravljen za k maš' pa potem za partijo šnopsa v vaški gostilni. Menjal jih je na dve leti in vsi so bili srebrno sivi.
Zamrmram torej serviserju, da komaj čakam, da sprobam sedmico, pa se namestim za volanom. Ker nisem po jusu, hrbta nikakor ne stlačim v ozko školjko, pa sedalo je prekratko. Drugače se, nič ne rečem, zelo lepo peljem, samo poraba se mi zdi prevelika, povprečnih skoraj osem litrov pri motorju 1,2 – pa na avtocesti ne dirkam. CD-ja ne morem poslušati, ker ga ni, nasploh premorem samo klimo, verjetno sem dobil osnovni model. Cena se začne pri dobrih 15 jurjih.
Zapeljem se h gostilničarju in prijatelju na čaj. Ravno mi kaže slike, kako je po zdaj že skopnelem snegu na smučkah skakal s strehe svoje oštarije, ko se pripelje kolega. V golfu. O, si končno ta prav avto kupil, me potreplja po rami. Sedmico premeri z vseh zornih kotov in zraven zadovoljno prede, jaz jo bom tudi nabavil, končno naznani, ugodno bom dobil testno, si ravno kredit rihtam.
Zgodba se ponovi pred štacuno, samo da lokalni vodovodar, ki me tam pozdravi, sedmice ne bo kupil. Jo je že. Dvajset jurjev s ta boljšim menjalnikom, mi pojasni.
S frišno sedmico sem opažen, kot bi imel poršeja. Pravi car sem. Ne vem, kako dolgo bom še zdržal breme te slave in pomembnosti. Upam, da bodo mojega anonimnega japonca kmalu zrihtali.
