Sedma dežela daleč in blizu

Gručaste vasi in manjši zaselki, ždeči v strmih pobočjih nad porečji Nadiže/Natisone, Aborne/Alberone in Kozice/Cosizza, so z nasprotnih slemen videti slikoviti, vabljivi in veliko bližji, kot so v resnici po zavitih poteh. Sploh pa se od blizu čar izgubi. Zevajoča okna in prazni hlevi zapuščenih domačij nemo pričajo o izseljevanju. Še pred nekaj desetletji so si domačini iskali kruh kot sezonski delavci, ki so se pozimi vračali domov. Po potresu in gospodarskih pretresih v novejšem času pa se pripeljejo le še ob večjih praznikih, za dan, dva. Gredo na pokopališča in obujajo spomine.

V nekaterih večjih naseljih, ki so dočakala boljše cestne povezave, pa življenje še ni ugasnilo. Še več: domačini so s strokovno pomočjo etnologov in muzealcev iz Ljubljane, Nove Gorice in Vidma – ki mu Slovenci onstran zahodne meje rečejo Viden – v sklopu čezmejnega projekta Zbor zbirk – Kulturna dediščina med Alpami in Krasom uredili več manjših krajevnih muzejev in zbirk z informacijskimi točkami. V njih so predstavljeni šege, obrti in spomini na nekdanje življenje Slovencev v Benečiji. Pomembno je, da strokovnjakov niso zanimali zgolj predmeti, temveč so odkrili in ohranili tudi njihove zgodbe, v pozabo drseča poimenovanja in načine uporabe. Ponekod je bilo že težko najti starejše ljudi, ki so jih še poznali, niso pa znali svojih pripovedi o njih zapisati v narečju, še manj v knjižni slovenščini.

Stanje pa se v tem pogledu izboljšuje. V sklopu strateškega evropskega projekta JezikLingua je pred tremi leti moderno muzejsko predstavitev, SMO (Slovensko multimedialno okno), dobil tudi Inštitut za slovensko kulturo v Špetru ob Nadiži. Na ogled je v stavbi kulturnega doma, kjer ob Glasbeni matici že 30 let vsem težavam kljubuje tudi dvojezična osnovna šola. Leta 2007 je šolsko vertikalo dopolnila še nižja srednja šola.

Pesnik in pisatelj, duhovnik in narodni buditelj Ivan Trinko - Zamejski (1863–1954) velja za očeta Beneških Slovencev, zato je prav, da začnemo spoznavati kraje, v katerih si je prizadeval za ohranitev jezika in zavesti o pripadnosti slovenskemu narodu, v njegovi rojstni vasi Tarčmun/Tercimonte na severovzhodu Nadiških dolin (najbližje je čez mejni prehod Livek in po cesti mimo Čeplesišča/Cepletischis). Tam je Trinko preživel svoja zadnja leta in tam je tudi pokopan. Na rojstni hiši je skromna spominska plošča, več o njegovem življenju in delovanju pa pokaže razstava v Centru Vartača ob razpotju cest na robu vasi. Vredno se je povzpeti tudi do pokopališča pri cerkvi sv. Janeza Krstnika nad vasjo. Trinkov grob je takoj ob vhodu, nekaj šopkov in sveč priča, da kraj poslednjega počitka klenega varuha otoka slovenstva sredi italijanskega in furlanskega morja ni pozabljen.

Središče 
izdelovanja grabelj

V nadstropju Centra je dobila prostor tudi etnološka razstava Grablje/Rastrelli. Postavili so jo, da se ne bi pozabila krajevna tradicija ročnega rounanja, izdelovanja enega od osnovnih poljedelskih orodij – lesenih grabelj. Velik del razstavljenih predmetov je prispeval Beppo Petricig, tudi izkušeni mojster te obrti. Ob orodjih ter opisih in prikazih postopkov postane očitno, da gre poleg ročne spretnosti tudi za obvladovanje tehnologije in iz roda v rod pridobljenih izkušenj.

Tudi tukaj se pojavlja priimek Trinco, Trinko. Daniele Trinco je v vasi naredil raziskavo in nato diplomiral na temo izdelovanja grabelj, njegov oče Fabio pa se je dodobra naučil vseh skrivnosti obrti, s katero se je svojčas preživljal skoraj ves Tarčmun. »Narpred se nardi grabišče, potle se diela zobe, cveke za glavnik in na konce se zlože vkupe vse reči,« v nekaj besedah pove bistveno.

A zadeva ni tako preprosta. Zato si Fabio vzame čas in predstavi posamezna orodja in postopke. Za grabljišče so uporabljali leskove palice, za igo, čeljusti, jesen ali oreh, za cveke, zobe, pa je bil najbolj trpežen dren. Če ga ni bilo, so vzeli tudi hudoliesko, nagnoj. Orodij in pribora je bilo več, kot bi bilo pričakovati glede na preprostost izdelka. Tri vrste lesenih primežev za obdelavo posameznih delov imajo zanimiva imena: škof, lesica in baba. Sekiri sta dve, kladivo je bilo za nabivat, ročnemu svedru pa so rekli grabanjak. Z žago s širokim rezilom so žagali igesa, čeljusti, druga, z ožjim rezilom, pa je bila žaga za drienje, drenova stebla. Tudi noža sta bila dva: nuož te tanki, z ozkim rezilom in dvema ročajema za končno obdelavo grabljišč in čeljusti, in pauč, oster ukrivljen nož za obdelavo zob. S paučem so pri lažjih delih pomagali tudi otroci in ženske. Posebne šablone so skrbele za natančno določene mere zob in drugih sestavnih delov. Drenov les so razrezali na 9–11 cm dolge kose, čonkule, in jih nato razcepili ter oblikovali do enake debeline in dolžine. »Tle par nas nucamo grabišče na glih, ravno, laški furkjač pa ma grabišče cepljeno in spojeno na dvieh krajah,« Fabio Trinco nazadnje pokaže še oba izgotovljena modela.

Razpredelnica na zidu nazorno kaže, kako razvita je bila obrt pred 70 leti in kako je število izdelanih grabelj nato upadalo. Nekaterih družin s seznama – v 40. letih jih je bilo 29 – na Tarčmunu ni več, od preostalih pa danes grablje občasno izdelujejo le še štiri. V sedmih navedenih družinah so jih pozimi naredili po 1000 in več na leto, pri Petricigih, po domače Go v štengah, celo 2000, skupaj torej tudi več kot 15.000! Od nekaj deset grabelj, ki jih priletni mojstri še naredijo, danes le redke služijo nekdanji rabi; na sejmih jih kot natančno ročno delo največ prodajo za okras.

To priča, da se domačini vedno bolj zavedajo, da »stara šara«, kolikor je je še ostalo, ne spada na smeti ali v ogenj. In da imajo njihovi kraji vedno več obiskovalcev tudi zaradi nje.


Prihodnjič: Kozolci na robu slovenstva