TRBOVLJE – Počitnic je konec, a Forjanovim iz Trbovelj bo ob spominih na morska doživetja še dolgo dolgo toplo pri srcu. Največ bi o tem, če bi lahko, povedal sedemletni Žiga, saj so bile počitnice v prvi vrsti namenjene njemu.
O vročem hrepenenju avtističnega fantiča, navdušenega nad vodo in vsem, kar je povezano z njo, smo v Novicah že pisali. Oče Dušan in mama Damjana sta ostala brez zaposlitve in prejemata socialno pomoč. Z njo ne bi mogla sinu privoščiti morskih počitnic.
Po objavi fantičeve zgodbe in njegove srčne želje so se zadeve vendarle obrnile v pravo smer. S sestro dvojčico Niko in starši je naposled preživel 10 nepozabnih dni na slovenski obali. K njegovi sreči ste pripomogli tudi vi, dragi bralci Slovenskih novic, Društvo prijateljev mladine s počitniško namestitvijo in zbiranjem denarnih prispevkov ter tudi znani dobrodelnež Enes Musić.
Oblečen v bazenček
Žigova želja po morju je prišla v Novice med zgodbami, ki jih piše življenje. Zrasla je med čofotanjem v domačem improviziranem bazenčku, ki mu ga je naredil oče.
»Če res obstaja kaj takega, kar je prejšnje ali naslednje življenje, je bil naš Žiga v prejšnjem očitno riba, in to bo najverjetneje tudi v naslednjem,« se rad pošali oče. Sočasno z navdušenjem pa vse, ki bdijo nad dečkovo varnostjo, obhaja skrb, da se mu ne bi zgodilo kaj neprijetnega, bolečega. Žiga namreč ne zmore oceniti nevarnosti, še manj predvideti posledic – zato potrebuje nenehen nadzor odraslih. Oče oriše s primerom: »Ko je prvič zagledal domači improvizirani bazenček, je vanj bliskovito skočil kar oblečen. Stal sem poleg, vajen sem vsega mogočega, pa me je kljub temu ujel nepripravljenega.«
Zaradi avtizma in duševnih ovir v razvoju fant ne more na počitnice z nikomer drugim kot s starši. Da bi šel v običajno otroško kolonijo, ni mogoče. Odpraviti se z njim na morje celo za starše ni ravno mačji kašelj. Nenehno je treba bdeti nad njim, biti nenehno pozoren. Kljub temu je bila njihova počitniška izkušnja izjemno prijetna.
»Spremljala nas je sreča. Najprej seveda že s tem, da nam je bilo morje sploh omogočeno, potem z vremenom, čisto vodo in razmerami nasploh. Že ko je na daleč zagledal morje, je začel od silnega vznemirjenja poskakovati in se preoblačiti v kopalke. Komaj da nam je uspelo natakniti rokavčke, tako je bil neučakan,« pove mama.
Zašli med nudiste
Lepo naključje je hotelo, da je prvi teden bivanja prihajala na plažo tudi skupina dvajsetih otrok in štirih učiteljic, da sta lahko Žiga in sestrica še dodatno uživala v družbi vrstnikov.
Dneve so preživljali večinoma na plaži, zvečer pa hodili po Piranu, obiskovali prireditve, se sprehajali po obali.
O zaposlenih v počitniškem domu imajo samo pohvalne besede: »Ponudili so nam vse, hrana je bila okusna in izdatna, tudi kakšna dodatna porcija se je našla.«
Prijaznost so jim izkazovali sosedje iz doma Društva slepih in slabovidnih, najbolj ganljivo pa lastnica piranske trgovine – Žigo je prepoznala iz članka v Novicah in mu podarila par novih čevljev.
Zgodilo se je tudi marsikaj zabavnega. Tako so Žigu med kosilom iz neučakanosti, da se čim prej spet odpravijo na plažo, iz rok poletele vilice. Po zraku so frčale z balkona na pot – še sreča, da ne komu v glavo...
Oče je na morju pustil nekaj odvečnih kilogramov: »Od doma v Vrtni ulici do plaže je razmeroma daleč in precej stopnic. Poleg prtljage je bilo treba nositi tudi Žigo, kaj malega še Niko, tako da je bila to zame prava shujševalna rekreacija.«
Zabavno je bilo že prvi dan, ko so, ne da bi opazili, zašli med nudiste. Otovorjeni starši so gledali strogo predse in morda še opazili ne bi, če ne bi Nika na lepem pripomnila: »Ja, tukaj so pa sami nagci!«
Zagodel jim jo je tudi ključ. K domskim pravilom spada zaklepanje vhodnih vrat. Lepega večera, ko so se Forjanovi vračali s plaže med zadnjimi, so obstali pred zaprtimi vrati. Čakali so in čakali, odrešil jih je šele še bolj pozen počitnikar in odklenil: »Ob tem, da smo imeli ključ pri sebi, le vedeli nismo tega. Šele pozneje smo izvedeli, da sobni ključ odklepa tudi vhodna vrata.«
Zgodbo o prepletanju dobrodelnosti s hvaležnostjo je sklenil že omenjeni Enes Musić: »Ko sem se vrnil z dopusta, me je v moji gostilni in piceriji Ham ham v ljubljanskih Dobrunjah pričakala razglednica s počitniškimi pozdravi in zahvalo družine Forjan,« pravi znani dobrodelnež, ki je med drugim kot priznanje svojemu delu prejel tudi naziv dobrotnik leta.
