Sedem tisočakov bi morda omililo duševne bolečine

LJUBLJANA – Več kot pet let in pol po napadu treh pobesnelih bulmastifov, ki so do smrti poklali svojega lastnika Saša Baričeviča v Oražnovi ulici v Ljubljani, se je včeraj na delovnem sodišču v Ljubljani začelo sojenje, v katerem policistka Vanja Weiss od države oziroma ministrstva za notranje zadeve (MNZ) zaradi kršitev osebnostnih pravic terja 7000 evrov odškodnine. Po njenem prepričanju je namreč MNZ kot delodajalec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njihov delavec, takratni komandir PP Ljubljana Vič Franc Marolt. V ozadju namreč stoji zgodba, ki se je odvijala po omenjenem dogodku iz 2. februarja 2010 v Oražnovi ulici, ko se je na spletu pojavila fotografija s prizorišča preiskave. To je z mobilnim telefonom posnel eden od policistov. Seveda se je takoj začel lov za fotografom, kar pa je na koncu v kazenski postopek spravilo Marolta.

Weissova ga je namreč prijavila na tožilstvo zaradi kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave, saj je pregledoval njen mobilni telefon in v njem iskal fotografijo Baričevičevega trupla. Marolt je bil zaradi tega pozneje obsojen na pogojno zaporno kazen, saj mu sodišča ni uspelo prepričati, da gre za zaroto tistih z viške policije, ki so že prej napovedovali, da mu bodo škodovali, in da je počel le to, kar so mu ukazali njegovi nadrejeni, da naj razišče stvar, ter da po telefonu ni brskal oziroma da mu ga je policistka sama izročila.

Iz strahu mu je izročila telefon

»Prijel ga je, nekaj brskal po njem, potem pa mi ga je vrnil, saj očitno ni našel fotografije, in mi naročil, naj jo najdem sama. Vzela sem ga, pogledala med prejeto pošto, našla to fotografijo ter mu vrnila aparat. Spet je nekaj klikal, si zapisoval, me spraševal, kako bi poimenovala sliko, če bi jo dala na internet,« je med takratnim sojenjem pripovedovala policistka. Ta je tako, glede na uspešen zaključek na kazenskem sodišču, sprožila še odškodninski zahtevek, saj, kot je včeraj na delovnem sodišču pojasnil njen pooblaščenec David Sluga, so bile pri njej zaradi »protipravnega posega v čast in dobro ime oziroma zasebnost« povzročene duševne bolečine, ki so »intenzivno trajale vse do 22. 4. 2010, ko je Marolt zapustil svoje delovno mesto«. O tem, kot je nadaljeval, bodo znale povedati tudi predlagane priče. Da je bila od dogodka pa do odhoda nadrejenega večkrat bolniško odsotna, bo po besedah odvetnika mogoče razbrati tudi iz vpogleda v njen zdravstveni karton. Nadaljeval je, da je bil po vedenju laične tožnice razlog za to odsotnost v »totalnem sesutju imunskega sistema«.

Temu predlogu je nasprotovala pravobranilka Irena Škerbec, saj bi, kot je povedala, tožnica tak predlog morala predložiti že v tožbi, poleg tega v njej ni navedb, da bi bila zaradi škodnega dogodka bolniško odsotna. Pravobranilstvo je prepričano, da Weissovi odškodnina ne pripada, saj je Maroltu prostovoljno izročila mobilnik. Glede tega je policistka med sojenjem proti komandirju povedala, da je takrat vedela, da ji nadrejeni brez zakonske podlage ne bi smel vzeti telefona, a jo je bilo strah: »Gor sem imela osebne fotografije. Kočljive in nekočljive. Občutila sem strah in ponižanje. Nisem se upala upirati, bil je moj nadrejeni.« Javnost je bila tokrat izključena v delu, ko je pred sodnico Aleksandro Hočevar Vinski pričala policistka, sojenje pa se bo pod taktirko nove sodnice (Hočevar Vinskijeva je razložila, da se kot sodnica seli na višje sodišče) nadaljevalo 3. decembra.