STRANJE – Peter Kočevar, oče sedmih otrok, je taval po dvorišču gor in dol. Njegove oči so bile krvave od žalosti. »Bojler, bojler,« je samo nekajkrat ponovil. Z njegovega obraza se je jasno videlo, da je doživel – nekaj najhujšega, »groza, groza,« pa so ponavljali številni iz Stranja, vasice nad Blanco, ki so družini Kočevar brez obotavljanja priskočili na pomoč.
V soboto, ki bi morala biti za Kočevarje pravzaprav praznična, je glava družine izgubil ženo, svojo življenjsko oporo. Nedaleč stran sta tavala tudi njegova sinova – Rok in Matej. Izgubila sta mamo. Kot so jo tudi 27-letna Katarina, 25-letni Peter, 24-letna Rozalija, sedemletna Žana... Na nitki je viselo tudi življenje njihove sestre Anje. Ki pa so jo v ljubljanskem UKC operirali že kmalu po siloviti eksploziji. »Kot smo izvedeli, je zdaj že zunaj smrtne nevarnosti, pa čeprav hudo opečena, tako po nogah kot rokah,« je komajda izrekel bodoči lesar, 19-letni Matej.
Tragične koline
Ta je prišel iz internata domov že v četrtek ter se pridružil vsem, ki so se že pripravljali na – koline. To pot in to soboto je bila na dnevnem redu namreč nekakšna uvertura z malce lažjima prašičkoma, saj bi morale biti tiste prave koline z dvema kapitalcema šele čez tri tedne.
Dvainpetdesetletni Peter in tri leta mlajša Marija sta se prebudila že navsezgodaj. Kot se za tolikšno kmetijo, na kateri prebiva kar 12 oseb in na kateri se pasejo šest krav, dve telici in teliček, kjer bleja dvajset ovac, krulijo štirje prašiči in kokodaka toliko in toliko kur, tudi spodobi. Delo na kmetiji je obenem tudi njuno življenjsko poslanstvo, s katerim sta že zdavnaj očarala – svoje otroke. Ti jima, kot lepo vzgojeni, vračajo s povezanostjo, prijateljstvom, nerazvajenostjo, pozornostjo, skromnostjo in pridnostjo. Niti malo jim ni težko poprijeti tudi za tista bolj umazana opravila.
Stara centralna
»Imela sva toliko za postoriti, da se skorajda nisva videla,« je v tistem potožil Peter. »Da se še posloviti nisem mogel …« bi kmalu zahlipal.
Prašička sta se prelevila že v mesne dobrote, ko je Marija vse zbrane povabila na zasluženo kosilo. Ura je bila štiri popoldne. Osmošolec Rok jo je takrat zadnjič videl. Ko so pojedli, so se spet razkropili po kmetiji in šli delat naprej. Rok se še dobro spominja mame, ki je hotela prav tedaj v hlev, pa jo je trinajstletnik, kot najlepše vzgojeni najstnik daleč naokoli, ustavil in ji dejal: »Mami, pusti, bom šel jaz!« In je odšel po vile, skidat gnoj, samo zato, da je lahko njegova mamica začela obarjati krvavice.
Lonci polni kropa so že brbotali: ob Mariji so bili v kuhinji takrat še njen devetletni vnuček Žan, sedemletna hčerkica Žana, ki sta se igraje seznanjala s kolinami, ter 17-letna Anja, ki je za jedilno mizo trebila solato. In si ni niti približno mislila, da bi jim lahko kovinska posoda za vodo v zidanem štedilniku na drva, pravzaprav starejša različica dobro znanih centralnih napeljav, tako kruto spremenila življenje ter jim ga obarvala s takšno tragedijo. Ne, o tem ne bi sanjali niti največji privoščljivci!
Nepričakovane opekline
Komaj leto stara Sara, najmlajša Marijina vnukinja, je na drugi strani kuhinjske stene šele dobro zaspala. Ko je približno uro po kosilu, ob 17.20, tlak v več kot tridesetlitrskem bojlerju tako narastel, da je lahko samo še počilo in eksplodiralo. Vsa vas je to slišala in se v hipu zdrznila.
»Obupno je bilo slišati, stekla so popokala, da jih je razmetalo vsepovsod,« je Peter govoril z obvezano roko, podobno so bili obvezani prav vsi Kočevarjevi, ki so preživeli ta nepričakovani napad. Napad na njihovo mamico, ki je bila preblizu …
Kolikor hitro sta mogla, sta pritekla Peter in Matej. Ter se zazrla – v živo grozo. Ko sta hotela v hišo – sta se šele prvič porezala. Potem pa še drugič, tretjič...
»Tam je ležala mama,« je pokazal Matej, ki jo je poskušal oživljati, »malo je celo zadihala,« se je v joku spominjal, a ji zaradi poškodovanih pljuč ni uspelo dočakati – sicer ekspresno hitrih gasilcev, reševalcev, policistov. Ki pa so, kot vse kaže, rešili Anjo. Vanjo je namreč v šusu zabrisalo vse tiste piskre s kropom in jo tako hudo opeklo.
Stoječ
v kropu
»Da, mama je stala tukaj, sestra tukaj …« si je poskušal Rok še enkrat v mislih pričarati položaj tistih, ki so se znašli pred razjarjenim bojlerjem. »Na srečo je z nečakom vse v redu, saj je bil ravno toliko za vogalom …« Kljub temu je tudi malega Žana dodobra opeklo, saj je krop zalil kuhinjska tla in je stoječ v vreli vodi – šele dočakal pomoč.
Najbolj oddaljena je bila Žana, dovolj stran od štedilnika, pa vseeno preblizu oken, ki so ob eksploziji popokala na nešteto steklenih koscev, ti pa so se boleče zarili v njeno podkožje.
Ko je družina, ki je ostala brez mame, naslednji dan izvedela, da je z njihovo Anjo vendarle boljše, so si pošteno oddahnili. Vsaj nekaj … V UKC so jo šli obiskat takoj, ko so iz Južne Tirolske, kjer študira teologijo, pričakali najstarejšega brata Petra.
Njegova molitev bo morala tokrat še bolj zaleči. In pomagati, da bodo najtežje dni, ki šele sledijo, Kočevarjevi preživeli v miru in v najlepšem spominu – na svojo Marijo.