Pred sedmimi leti so se naše poti križale zaradi nogometa. Basel je bil eno izmed prizorišč evropskega prvenstva, ki je potekalo v Avstriji in Švici, v tem mestu na tromeji Nemčije, Francije in Švice sem tako preživel skoraj mesec dni. Dovolj časa, da bolj ali manj po naključju bolje spoznam kakšno osebo. Ker je dežela simbol multikulturalnosti, ni prav nič nenavadno, da sem trčil s Slovenko, ki je iz domovine šla za svojim srcem ter hkrati s študijskimi in kariernimi ambicijami. Prav tako ni čudno, da sem spoznal – bival sem v četrti s priseljenci – Kurda, ki v mestu ob reki Ren vodi svojo restavracijo. Spoznal sem topli osebi, ki sta se odločili nadgraditi kakovost življenja v vseh pogledih. Bistvena razlika med njima je v tem, da ona ni pobegnila pred političnim preganjanjem, revščino in strahom za življenje. Obema pa je skupno to, da sta še vedno tujca v deželi, kjer sta se, po mojem skromnem mnenju, v dolgih letih poslovnega preboja in nove socializacije vsak po svoje znašla zelo dobro.
Sedem let pozneje sem spet prišel v prijetno mesto, kjer glavne teme iz njihovih domačih logov niso uničujoča ekonomska kriza, politikantstvo, korupcija, brezposelnost, vse večja revščina in razvrednotneje človeškega dostojanstva. Z »mojo« Slovenko sva se dobila na pivu na eni glavnih baselskih promenad, študijsko, poslovno in zasebno kar sije. Prihodnje leto bodo zvonili poročni zvonovi v idiličnem okolju južne Švice. V času eura 2008 sem ji ob napadu pomislekov in verjetno tudi domotožja dejal: »Ni pravi čas, da se vrneš. Ostani!« Ne drznem si trditi, da sem imel prav. Toda ko jo vidim danes... Njen dom, kjer koli že, dobiva pravi smisel.
»Moj« Kurd me je v svojem lokalu počastil s pico, račun za pivo je terjal prijateljski prepir in nedolžne grožnje, zato sem moral pristati še na močno odhajalno rundo. V Baslu je po več kot desetletju domač, toda po več kot dveh desetletjih v tujini hrepeni po domačih krajih. Kot rečeno, moral je oditi, po dolgih 22 letih pa ima vse potrebne dokumente, tudi potni list, zato bo prihodnji mesec končno obiskal Turčijo. Čez kakšnih 10 let se želi vrniti domov za stalno. Obljubil sem mu, da ga obiščem tudi tam, kjer bo imel drugačne iskrice v očeh.
