Sebastjanu je temo 
obsijala ljubezen

Sebastjan Kamenik iz Letuša je imel v življenju samo dve iskreni ljubezni. Prva je bila krušna mati, ki ga je pred več kot tridesetimi leti sprejela v svoj dom in ga vzgojila v toplega človeka, druga je izbranka njegovega srca Mojca Breznikar, v katero se je pred dobrim letom brezmejno zaljubil. V njegov temni svet, ki je povsem drugačen od tistega videčih, je prinesla srečo in veselje.

Ob njej je spoznal, kaj je resnična ljubezen, iskrena čustva pa je prelil v pesmi. Kadar nista bila skupaj, ji je verze pošiljal v SMS-sporočilih, po elektronski pošti ali jih objavljal na facebooku. V tem času je 35-letnik napisal 80 pesmi in jih strnil v svojem pesniškem prvencu Pesmi MOJega srCA.

Iz globine srca

Sebastjana imajo ljudje radi, saj je s človečnostjo, delavnostjo in vztrajnostjo dokazal, da lahko človek kljub zdravstvenim omejitvam v življenju doseže marsikaj. Mnogi ga poznajo kot animatorja in voditelja prireditev, humorista, aktivnega člana Združenja prijateljev slepih Slovenije, predsednika literarnega foruma Biseri Savinje, radijskega voditelja nekdanje lokalne radijske postaje Bakla in še kaj. Zdaj ga bodo tudi kot pesnika.

»Nikoli ne razmišljam, da sem zaradi slepote prikrajšan. Vedno pomislim na tiste, ki imajo še več težav in ne bodo nikoli deležni tega, kar sem jaz. Življenje je vredno spoštovati, in ko se zjutraj zbudim, sem srečen,« pravi. Že od malega ima smisel za humor, s katerim je lažje premagoval padce in težave v življenju.

Pesniška zbirka je namenjena tistim, ki so na metuljčke v trebuhu že pozabili, in onim, ki jih ne znajo ubesediti. Preprosto: treba je spet začeti verjeti v ljubezen. »Vprašal me je, ali mi lahko namesto zabave za rojstni dan podari slavnostno prireditev ob izidu pesniške zbirke, v kateri so vse pesmi posvečene meni,« z nasmehom razlaga Mojca, iz oči pa ji sije iskrica ponosa. Dobila je nenavadno darilo, po katerem hrepeni marsikatera. Prizna, da je ob branju pesmi potočila mnogo solz sreče in hvaležnosti.

Nebogljen in zavržen

Sebastjan brez dlake na jeziku pove, da ga je mama, ko je bil še dojenček, puščala lačnega in neprevitega. Zaradi zanemarjanja so ga pri sedmih mesecih dodelili prijazni rejniški družini. »Svojo rejnico kličem mama. Ona je moja prava mama, ne tista, ki me je rodila. Če ne bi bilo nje, se verjetno ne bi pogovarjal z vami. Oče je redno vzdrževal stike z mano, nikoli ni pozabil na rojstni dan, god, obletnico poroke mojih krušnih staršev, s katerimi je prav tako imel pristen stik. Postal je celo birmanski boter rejničinemu sinu, a je žal umrl, ko sem dopolnil enajst let. Njegova smrt me je zelo prizadela, najtežje mi je bilo ob nedeljah, ko sem ga zaman čakal na pragu hiše. Z leti ga čedalje bolj pogrešam. Še posebno če mi kaj uspe,« pove s tresočim se glasom.

S petimi leti je moral Sebastjan v zavod za slepe in slabovidne. »Javni prevoz je bil predrag, zato si nisem mogel privoščiti, da bi pogosteje obiskoval svoje. Pogrešal sem ljubezen in toplino ter varno zatočišče, zato sem si obljubil, da se bom v partnerskem odnosu zelo trudil ter otrokom ponudil le najboljše, četudi ne bodo moji,« pove Sebastjan, ki je bil tri leta že poročen, a se ni izšlo. Obljubo izpolnjuje v odnosu z Mojco, ki tudi ni imela lepega življenja, saj je bil njen mož alkoholik.

Sebastjan kot krušni oče

Mojca ima tri hčere in tri vnuke, ki jih Sebastjan obožuje. Mojčina najmlajša hči, dvanajstletna Nina, ga sprva ni lepo sprejela. »Ko ga je prvič videla, je pil pivo, in to jo je zelo prizadelo. Njen oče je odvisnik, zato se je ob tem spomnila na vse neprijetne trenutke, ki sva jih doživeli, ko smo še živeli skupaj,« pove Mojca. Sebastjan je začutil njen strah in nelagodje, zato se je odločil, da ne bo več spil niti kapljice alkohola.

Sebastjan in Mojca sta se spoznala po naključju na prireditvi Kluba modrosti Celje. »Začela sva se pogovarjati in očitno ji je bil moj način komuniciranja všeč. Njena prijateljica mi je zaupala, da je vedno, kadar se ji je kakšen moški poskušal približati, odgovarjala vljudno, a hladno. Ko je videla, kako se mi smehlja, je takoj posumila, da sem jo očaral. Zvečer sva odšla vsak na svoj dom, vendar nisva šla spat. Prek facebooka sva do jutra klepetala.«

Mojca se je v enem tednu naučila brati in pisati braillovo pisavo. Poskusila je miže jesti, prebrala je precej literature o slepoti, vključuje se v dejavnosti, ki jih izvaja Sebastjan v projektu ozaveščanja učencev o slepoti, pomaga mu pri izvedbi, dokumentira in skrbi za druge zadeve. Kot pravi, je z njim začela odkrivati nov svet. Prej je veliko časa preživela v stanovanju in se kljub prijateljicam včasih počutila osamljeno. Ljubezen pa jo je popeljala med nove ljudi, dobila je energijo za delo in učenje. »V meni se je znova prebudila strast, dobila sem samozavest in še zdaj ne morem verjeti, da mi je nekdo tako zelo predan, da me kuje v zvezde in mi posveča pesmi.«