NEDELJSKI IZLET

Še živi duh Veronike Deseniške

Objavljeno 07. junij 2015 23.45 | Posodobljeno 07. junij 2015 23.45 | Piše: Drago Medved

S prelepo pokrajino zagorskih bregov, kjer prebivajo prijazni in gostoljubni domačini, smo povezani bolj, kot se zdi na prvi pogled, ponuja pa nešteto možnosti za izlet v naravo.

Sv. Peter v Prišlinu Foto: Drago Medved

HUM NA SUTLI – Začnimo onkraj mejne reke Sotle v Humu na Sutli, ki se za roko drži Rogatca. Tu ljudje že stoletja prečkajo reko in mejo, da bi si služili kruh na obeh straneh, v eni ali drugi steklarni, torej v Straži v Humu ali Rogaški Slatini. Malo znano je, da je bil v tem kraju, natančneje v Ločen Dolu, rojen eden največjih hrvaških arhitektov, Vladimir Kovačić, Plečnikov sodobnik in prijatelj. Iz Huma na Sutli oziroma iz vasi Vrbišnica je hrvaški pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec prof. Božidar Brezinščak Bagola, ki je v hrvaščino prevedel dela številnih slovenskih avtorjev in je velik spodbujevalec pretoka kultur med narodoma.

Iz Huma nas je pot vodila v Taborsko, nedaleč stran od občinskega središča. Cerkev sv. Marije Taborske je bila sprva kapela iz 15. stoletja, v 17. in 18. pa je dobila baročno opremo. Glavni patroni so bili grofje Ratkaji, lastniki bližnjega dvorca Mali Tabor, katerih grb je nad glavnim oltarjem. Gotsko-baročni arhitektonski značaj notranjosti skladno dopolnjujejo pet baročnih oltarjev, prižnica, orgle in freske, ki so delo Antona Lerchingerja, pripadnika lepoglavske slikarske šole pavlinca Ivana Rangerja, ki je poslikal strop prezbiterija cerkve v Olimju. Danes zanjo skrbijo častne sestre.

Naslednja postaja je bil kraj Prišlin le nekaj kilometrov stran. Tu je mogočna cerkev sv. Petra. V župnišču so si preobuvali blatne škornje župniki, ki so prihajali iz zagorskih bregov na obisk k škofu Strossmayerju, kadar je bil na oddihu v njemu tako ljubi Rogaški Slatini. Mali Tabor je prvič omenjen leta 1511. Zamenjal je več lastnikov, grof Kavanagh ga je imel do 1938., k njemu je rad zahajal tudi arhitekt Vladimir Kovačić. Danes je v žalostnem stanju. Tu se je leta 1853 rodil hrvaški književnik Rikard Flieder Jorgovanić.

Bližnja cerkev sv. Petra se kot zidana stavba omenja 1639., njena notranjost je zelo prostrana s pretežno baročno opremo. Zanimiv je zelo pomenljiv latinski napis na zvonu, ki pomeni: Ali je treba razumeti latinščino? Njena posebnost je tudi kopija znamenite brezjanske Marije.

Okolje zagorskih bregov vas vabi v objem

Čas je, da gremo naprej, proti Desiniću, ki je znan po Veroniki Deseniški in celjskem grofu Frideriku II., Hermanovem sinu. Nad Desinićem je mogočen grad Veliki Tabor, ki ponuja precej drugačno sliko od Malega. Trenutno ga obnavljajo, tudi v notranjosti, a sprejema obiskovalce. Je eden najpomembnejših spomenikov poznosrednjeveške in renesančne arhitekture v celinski Hrvaški. Povezan je z legendo o Veroniki Deseniški, ki jo na gradu predstavljajo takole: Nekdaj davno je na tem prostoru vladal mogočni grof Herman II. Celjski. Njegov mladi sin Friderik se je med ježo po očetovem posestvu zagledal v nežno zlatolaso lepotico Veroniko. Med njima je vzplamtela ljubezen, a ta ni bila po volji staremu Hermanu. Kljub njegovemu nasprotovanju sta Friderik in Veronika pobegnila v dvorec Fridrihštajn blizu Kočevja v Sloveniji in se na skrivaj poročila. Stari grof Herman je hitro izvedel za poroko ter za njima poslal vojsko z naročilom, naj ujamejo ljubimca. Frideriku je uspelo rešiti Veroniko iz dvorca in pobegnila je prek Gorskega kotarja in Kalnika do vasice Sveta Margita. Friderika so očetovi vojaki ujeli in zaprli v celjski grad v stolp, ki se danes imenuje Friderikov. Veroniko so Hermanovi vojaki zaprli v Veliki Tabor. Herman je nesrečno Veroniko obtožil, da je coprnica, ki je zapeljala njegovega sina. To je bil prvi čarovniški proces na Slovenskem. Sodba jo je oprostila, a kljub temu jo je dal umoriti. Na dvorišče Velikega Tabora so postavili leseno posodo polno vode in jo utopili. Njeno mrtvo telo so vzidali v zid, ki spaja peterokotni stolp z vhodom v grad. Kljub temu se še danes, še posebno v dolgih zimskih nočeh, v Velikem Taboru ob zavijanju vetra sliši ihtenje nesrečne Veronike … No, zgodovinska dejstva učijo drugače, utopili so jo na gradu Ojstrica, jo pokopali v Braslovčah in nato njeno truplo prepeljali v kartuzijo Jurklošter, kjer počiva še danes.

Izjemno okolje zagorskih bregov vas vabi v objem. Prelepa pokrajina, prijazni in gostoljubni domačini ter nešteto možnosti za odhod v naravo vas bodo navdušili nad svetom, s katerim smo povezani bolj, kot se zdi na prvi pogled.

Deli s prijatelji