JESENICE – Sredi kuhinje v majhnem, a lično urejenem stanovanju smo za mizo sedli z Ifeto Redžić, ki je kot najstnica iz rodne Vojvodine prišla na Bled, v srednjo gostinsko šolo. V kotu mize je vrečka z zamaški: »Zbiram zamaške in jih odnesem v vrtec, kjer jih zbirajo. Nekomu bo to veliko pomenilo, kajne? Vem, kaj vse sem prestajala jaz, in razumem starše otrok, ki so v takšnih težavah, kot sem bila jaz.«
Po srednji gostinski šoli je našla zaposlitev na Jesenicah. »Delala sem v gostinskem podjetju Gorenjka, nato sem šla v SCT, ki je imel za svoje delavce postavljen gostinski obrat pri Hrušici, ko se je kopal karavanški predor. Leta 1993 sem bila zaradi težav z zdravjem invalidsko upokojena.«
Življenje ji ni prizanašalo. Prvega sina je nekaj mesecev po porodu odpeljala k staršem v Vojvodino, z drugim sinom se je skozi življenje prebijala sama. »Za prvega otroka sem bila kot teta iz Amerike, ko sem prišla na obisk, ne pa mamica. Prinesla sem mu igračke in darila, toda z njim nisem živela, vzgojili so ga moji starši. Mlajši sin je bil priden učenec, hotel je študirati jezike. Šel je na teološko gimnazijo v Zagreb, potem se je vpisal na fakulteto za družbene vede, pa ni šlo več. Ni bilo sredstev, nihče se ni potegnil za naju, tako da ga je usoda pripeljala v železarno. Rekel mi je, da bo nekoč nadaljeval študij, in najsrečnejša mati na svetu bom, če bo to zmogel, čeprav ima zdaj druge obveznosti, tudi družino si je ustvaril. Noben od sinov ni pijanec, nikoli nista imela opravka z drogo, nista bila navzkriž z zakonom. Jaz in moji starši smo ju vzgajali v dobrem, sicer z minimalnimi prihodki, a se je dalo, z dobro voljo in potrpljenjem.«
Redžićeva pove, da se je s sinom kot podnajemnica selila po Jesenicah, nato ji je pripadlo občinsko stanovanje: »Sin se je odločil in s kreditom pred leti odkupil stanovanje. Živim v njem, moja obveza je, da plačujem stroške. On se je z ženo nastanil v podnajemniškem stanovanju, s tem da plačuje obroke za kredit. Več kot tako mi pa res ne zmore pomagati, že to je ogromno.« Že dvajset let ni šla z Jesenic: »Ne morem si privoščiti. Vendar to ni noben problem. Srečna sem, ker sta otroka srečna in imata lepo življenje. S starejšim sinom žal nimam stikov, odrasel je pri starših in si v Vojvodini ustvaril življenje, toda slišala sem, da mu gre dobro, in zadovoljna sem.«
Šok po zaprositvi za pomoč
Pred časom je v lokalnem časopisu zasledila notico o pomoči socialno šibkim in odločila se je, da skloni glavo in gre prosit za pomoč. »Saj je bilo že jeseni o pomoči napisano, za ozimnico, toda imam majhen vrt in zase imam dovolj zelenjave. Veste, včasih sva z mlajšim sinom jedla pol meseca samo krompir, za več nisem imela, pa sva shajala. Vajena sem skromnosti in mi sploh ni problem po tri dni zapored jesti krompir ali fižol. Zato sem jeseni rekla sama sebi, naj pomoč dobijo tisti, ki so je bolj potrebni kot jaz.«
Čez zimo imajo stanovalci blokov na Jesenicah in zagotovo tudi drugje pri nas precej višje stroške kot po navadi. Čeprav vajena skromnega vsakdanjika so se Ifeti začele nabirati položnice, ki jih ni več mogla poplačati z mizerno invalidsko pokojnino 360 evrov. »Preprosto ni šlo več, pa sem se odločila, da zaprosim za pomoč. Odšla sem na jeseniški center za socialno delo (CSD) in vložila prošnjo za enkratno pomoč. Nič posebnega nisem hotela, le pomoč, da bi lahko plačala položnice.«
Takrat se je začelo zanjo zoprno obdobje, ki ga človek v objemu osebne stiske še bolj občuti. »Zahtevali so dokumente, recimo potrdilo, da živim sama, pa bančne izpiske in predložene neplačane položnice. Ob tem me je šokirala zahteva, da jim prinesem podatke o materialnem stanju otrok. Kako vendar? Saj niso otroci tisti, ki so dolžni podpirati starše. Ravno obratno je. Povedala sem jim, da je moj mlajši sin zato, ker mi pomaga, ko odplačuje obroke kredita, s katerim je kupil stanovanje, kjer lahko živim, danes podnajemnik. Zato jim ne bom predložila njegovih bančnih izpiskov, saj to nima nobenega smisla, že tako pomaga, kot le lahko. Starejši pa živi v Vojvodini, v tujini, z njim nimam stikov, kako naj potem predložim njegovo dokumentacijo?«
Račun za fotokopije
Enainšestdesetletno Jeseničanko je dokončno presenetila še poteza zaposlenih na CSD Jesenice: »Ker sem imela s seboj dokumentacijo in neplačane položnice, jih je ena od njih odnesla in fotokopirala, potem so mi izstavili račun. Nisem mogla verjeti svojim očem. Na CSD so mi izstavili račun za fotokopiranje. Še tisto malo, tistih nekaj centov za par papirjev, še tega nisem bila vredna. In seveda, pomoči nisem dobila, konec januarja so mi poslali zapisnik in odločbo, da mi ta ne pripada.« Prijateljica je Seki, kot jo kličejo znanci, posodila nekaj denarja, da je plačala najbolj nujne položnice, da ji niso odklopili elektrike. »Nekaj, kar so pač lahko, so prispevali iz jeseniškega Karitasa, včasih me tudi pokličejo, ko imajo kaj, moko ali podobno, in se jim iz srca zahvaljujem, ker imajo posluh in prepoznajo stisko človeka. Njim ni bilo treba dostavljati nobenih velikih dokumentov. Vložila sem prošnjo in pokazala, koliko dobim penzije. Pogovorili so se z mano ter mi pomagali.«
Jeseničanka pravi, da ni nič skrivala pred CSD: »Nimam avta, nimam niti kolesa. Življenje v stanovanju v devetem nadstropju bloka, ki je bilo še pred kratkim občinsko in ga je zaradi dobrote mlajši sin odkupil zame, to je vse, kar imam. Niti v domačih krajih, iz Bačkega Novoga sela v Vojvodini prihajam, nimam nič, vse je po smrti mojih staršev pripadlo starejšemu sinu, kar je seveda prav.«
Redžićeva, ki je v Slovenijo prišla leta 1970, sklene: »Ko sem bila zaposlena, sem dajala prispevke in plačevala davke, tudi v domačo občino, jeseniško, nazadnje pa ne morem dobiti niti ene same pomoči, ko res ne zmorem več plačati položnic, in to boli. Boli odnos do človeka, ki komaj najde voljo do življenja. Ne potrebujem vsakomesečne pomoči, prosila sem jih samo za enkratno pomoč. Nič več. Na CSD nimajo več človeške topline, le tisto, kar so se naučili iz knjig in iz zakonikov. Škoda, res škoda!«
Kredit z obupnimi obrestmi
Ifeta Redžić je imela težave leta 2003, ko so jo zaradi socialne stiske hoteli izseliti iz stanovanja, ker ni mogla plačevati stroškov. »Takrat sem se znašla tako, da sem vzela kredit z obupnimi obrestmi in se izognila deložaciji. Še danes sem v minusu zaradi tega. Šla sem do upravnika zgradbe in potem še do občinarjev, pa nihče ni pomagal, le na komunalnem podjetju Jeko-in so bili toliko dobri, da so mi odpisali obresti, plačala sem le glavnico. Preostali so zahtevali vse, z obrestmi vred.«
Fotokopije računajo, ker upoštevajo zakon
Direktorica CSD Jesenice Anita Bregar pojasnjuje, da je izredna socialna pomoč lahko dodeljena za izredne stroške ali plačilo rednih stroškov preživljanja, kadar oseba s svojimi dohodki, ki jih prejema, teh ne more pokriti: »Poleg tega pogoja pa morajo biti izpolnjeni tudi razlogi, na katere ni mogla ali ne more vplivati. V primeru starejših oseb to pomeni, da bi lahko prejemali varstveni dodatek, pa tega nočejo uveljavljati zaradi zaznambe na premoženju oziroma dolžnosti preživljanja s strani odraslih otrok, ki imajo dohodke, ki jim to omogočajo. Otrokova nepremičnina v ničemer ne vpliva na dodelitev izredne denarne pomoči.« Bregarjeva dodaja, da če starostnik ne želi ali ne more vzpostaviti stika z odraslimi otroki, na CSD poda izjavo in potem strokovni delavec podatke pridobiva sam. O fotokopijah na CSD Jesenice, ki jih je bilo lani 15, vsota plačil pa je dosegla 33,20 evra, direktorica pove še to, da za stranke načeloma ne fotokopirajo dokumentacije, le če sama zahteva vpogled v spisovno dokumentacijo, to opravijo, a na stroške stranke, saj morajo to storiti na podlagi zakona o upravnih taksah.
