Nekoč mogočni pohištveni trgovec je bil Slovenijales, a to že dolgo ni več, saj zdaj njegovi lastniki služijo predvsem z oddajanjem prostorov. Še na začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko je bil star malo čez štirideset, je bil eden največjih trgovskih sistemov v samostojni Sloveniji, njegov prvi mož pa Janez Šter. Z 900 zaposlenimi in več kot 40 podjetji doma in tujini je ustvaril 400 milijonov dolarjev prometa na leto in imel največjo poslovno stavbo v Ljubljani na Dunajski, najbrž pa tudi v Sloveniji. No, prav te dni se v nekdanji Slovenijalesovi stavbi dogajajo gradbene spremembe, pritličje in prvo nadstropje, kjer je bil nekoč pohištveni prodajni salon, ki je bil ponos slovenske pohištvene trgovine, obnavljajo oziroma spreminjajo njuno namembnost.
Slovenijales je imel nekoč tudi uspešno predstavništvo v ZDA, kjer je zlasti masivne rustikalne stole, ki so bili po okusu Američanov, uspešno prodajal nekdanji košarkar Olimpije Andrej Osterc. Toda še uspešnejši je bil v Avstraliji Prekmurec Jože Šavel - Džouzi, še vedno dobri prijatelj rojaka, nekdanjega predsednika države Milana Kučana. Kot predstavnik slovenske lesne industrije, predvsem Slovenijalesa, se je na celini tam doli spoprijateljil z enim največjih avstralskih veletrgovcev s pohištvom Harveyjem Normanom. Posledica njunega prijateljstva je bil tudi prvi prodajni center Harvey Norman v Evropi v ljubljanskem BTC, njegov šef pa je postal prav Jože Šavel, ki se je kajpak tudi vrnil v domovino. In zdaj pridemo do skrivnosti, ki se imenuje glas Jožeta Šavla. Takrat je nastal značilni slogan Gremo, Harvey, gremo, Norman, katerega avtor in izvajalec je bil Prekmurec Šavel. Pozneje se je Džouzi umaknil iz poslovnega sveta in danes v glavnem živi v Prekmurju, natančneje v Murski Soboti in na Goričkem, v imenitno obnovljeni stari prekmurski hiši. Pohištva pa tako kot Slovenijales ne prodaja več.
Slovenijalesovo pohištvo, tudi znamenite stole, pa je čez lužo prodajal še en nekdanji predstavnik Slovenijalesa tam, Jože Obersnel. Pozneje je postal eden vodilnih slovenskih zavarovalničarjev, Zavarovalnica Triglav je postala njegov drugi dom. Jože Obersnel ima na Hrvaškem zelo znanega bratranca, to je župan Reke Vojko Obersnel, večni zmagovalec županskih volitev v politično levo, kar je kajpak tudi sam, orientiranem jadranskem pristanišču, kjer je car še en Slovenec – nogometni trener Matjaž Kek. Obersnelovi sicer izhajajo s slovenskega Krasa.
Toda še mnogo uspešnejši od obeh zgoraj omenjenih pohištvenih trgovcev je bil Emil Gaspari, ameriški poslovnež slovenskih korenin, iz ljubljanskega Trnovega doma, nekaj malega celo v sorodu z eksministrom za finance Mitjo Gasparijem. V ZDA je odšel kot mladenič leta 1961. Na začetku je načrtoval, da bo onkraj luže ostal le pet tednov, nekaj dni pred vrnitvijo domov pa se je odločil, da bo ostal dlje. Najprej je v ZDA prodajal slovensko pohištvo, nato pa slovenske specialitete, od vina do bučnega olja. V zadnjem obdobju njegovo podjetje Good Voda v ZDA trži vodko Slovenia Vodka.
Več kot pet milijonov stolov, izdelanih v slovenskih tovarnah pohištva, je Gaspari izvozil v ZDA in z njimi očaral izjemno zahtevne kupce, med katerimi so bili številni lastniki prestižnih hotelov in najbolj cenjenih restavracij. »To, kar se dogaja s slovensko lesno industrijo, je tragedija. Največji dosežek, ki nam je uspel, je bil, da je bila nekdanja Jugoslavija in nato Slovenija številka ena v izvozu stolov v ZDA. Leta 1988 smo v ZDA izvozili za kar 140 milijonov dolarjev stolov. S tega vidika je tragedija, da sta propadla lesna industrija in vse znanje, ki ga Slovenija ima,« se priduša v enem od časopisnih intervjujev. S prefinjenim poslovnim in domoljubnim občutkom je Gaspari, ki z družino že dolgo živi v Shrub Oaku pri New Yorku, našel trgovske niše, da je popeljal slovenske izdelke v sam vrh ameriške odličnosti.
Toda nekdanji Trnovčan, ki je to pravzaprav ostal vse življenje in je pogosto in veliko v slovenski domovini, je zaslužen tudi za to, da je Amerika spoznala našega olimpionika Leona Štuklja. Po zaslugi Gasparija je gospod Leon mahajoč s čepico na odprtju olimpijskih iger v Atlanti očaral tudi takratnega predsednika ZDA Billa Clintona. Še na naslednje olimpijske igre v avstralski Sydney leta 2000 je imel Emil Gaspari namen peljati legendarnega gimnastika, a žal je ta leta 1999, star 101 leto, za vedno odšel. Za vse zgoraj našteto je leta 2006 takratni predsednik republike Janez Drnovšek Emila Gasparija odlikoval z visokim slovenskim državnim odlikovanjem.
Smo pa Slovenci s stoli kljub popolnoma zavoženi lesnopredelovalni industriji in posledično propadli pohištveni trgovini še vedno prisotni na svetovnih trgih. Ljubljansko podjetje Donar s svojimi stoli pobira največje globalne oblikovalske nagrade. Njegov lastnik in direktor je mladi Matej Feguš, nekdanji aktivni športnik, ki pravi, da bi morala Slovenija lesne znamke zaščititi kot kulturno dediščino. Globalno je Fegušu in Donarju uspelo v tujini z inovativnim modelom Beatnik, ta omogoča predvajanje multimedijskih vsebin iz mobilnih naprav. Z lastno blagovno znamko so se uveljavili tako v skandinavskih državah kot tudi na zahtevnem italijanskem trgu, večino proizvodnje pa izvozijo. Z drugimi svojimi ergonomski delovnimi stoli je Feguš opremil celo dansko javno upravo. Uspeti si želi tudi v Avstraliji, tam, kjer je pred desetletji kot pohištveni trgovec in s slovenskimi izdelki ledino oral na začetku Sobotnih omrežij omenjeni Janez Šavel.
Kralj in njegov Rex
Slovenci imamo med stoli prav gotovo stol, ki je svetovno znan, bržkone najuspešnejši slovenski pohištveni izdelek. Milijontega so prodali že leta 1978, izdelujejo pa ga še danes. To je legendarni rex, delo sijajnega arhitekta in industrijskega oblikovalca Nika Kralja, tri leta je pod rušo. Rexa – kralja je torej zasnoval Kralj. Ime so mu v Stolu (mimogrede, tudi ta lesna fabrika je šla k vragu, leta 2001 so na Duplici pri Kamniku ustavili proizvodnjo) nadeli po nekem drugem stolu, ki so ga prenehali izdelovati. Kralju je bilo takoj všeč, pa še enako je bilo njegovemu priimku. Zasnoval (piše v monografiji o Niku Kralju Jasna Hrovatin) ga je že leta 1952, proizvodnja se je začela dve leti pozneje in brez posebne promocije je osvojil tudi tujino. Prvi sklopni rex, tega, ki ga tudi danes najbolj poznamo, so izdelali leta 1956. Leta 2010, skoraj deset let po propadu Stola, je podjetje Impakta Les od Kralja odkupilo avtorske pravice za proizvodnjo in prodajo stola in obnovilo proizvodnjo z malce posodobljenim modelom iz brezovega furnirja. Rexi gredo tako ponovno v promet, menda ima dva na svoji 85-metrski jahti celo znameniti režiser Steven Spielberg. Hja, tudi njegovo jahto je zasnoval Slovenec – oblikovalec Dan Lenard.