LJUBLJANA – V letu osamosvojitve je slovenski delavec prejel v povprečju 43 evrov neto plače, leta 2015 pa 1035 evrov. Danes je mogoče za ta denar kupiti 554 štruc črnega kruha, kar je približno 40 odstotkov več kot leta 1991, ko je povprečna plača zadoščala za nakup 397 štruc.
V Sloveniji je bil ob prehodu na tržno gospodarstvo vzpostavljen institucionalni mehanizem pogajanj o plačah (sistem kolektivnih pogodb) in leta 1994 ustanovljen Ekonomsko-socialni svet, v okviru katerega so se s tristranskimi dogovori oblikovali makroekonomski okviri plačne politike.
Sprva so se plače mesečno usklajevale z inflacijo, leta 1993 pa se je vlada lotila usklajevanj po socialnem sporazumu, s katerim se je prešlo na trimesečno usklajevanje plač z rastjo življenjskih stroškov – uveljavljen je bil leta 1995.
V naslednjih letih se je pogostost usklajevanja plač zmanjševala. Vse do leta 2006 je bilo za politiko plač značilno zaostajanje rasti bruto plač za rastjo produktivnosti, saj se plače niso usklajevale s celotno rastjo cen v preteklem obdobju, to pa je pripomoglo k zniževanju inflacije in izboljšanju konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Izjema je leto 2001, ko je rast plač zaradi visoke rasti v javnem sektorju presegla rast produktivnosti.
Leta 2009 se je zasebni sektor na zaostrene pogoje poslovanja in upad naročil, ki jih je povzročila finančna in gospodarska kriza, odzval s prilagoditvami plač, medtem pa so te v javnem sektorju še naraščale. Ravno takrat se je namreč začela izvajati več let načrtovana plačna reforma, ki naj bi odpravila plačna nesorazmerja med posameznimi poklicnimi skupinami v javnem sektorju.
Že leta 2009 so bili sprejeti prvi varčevalni ukrepi, ki so rast plač v javnem sektorju delno zajezili, v letih 2010 in 2011 pa povsem ustavili. Z uvedbo še strožjih varčevalnih ukrepov, ki so bili potrebni zaradi poslabšanja javnofinančnega položaja, pa se je v letih 2012 in 2013 povprečna bruto plača v državnem sektorju nominalno znižala.
Zasebni sektor se je na krizo najprej odzval z manjšim obsegom opravljenih nadur in s skrajševanjem delovnega časa, sledilo je občutno zmanjševanje zaposlenosti, nato pa tudi upočasnitev rasti plač. Občutno so se zmanjšala tudi izredna izplačila plač, ki izražajo uspešnost poslovanja podjetij.
V zadnjih letih so se plače spet začele krepiti, a ne preveč opazno, saj je rast cen nizka, stopnja brezposelnosti pa še vedno razmeroma visoka.
Pregled povprečnih plač za zadnji mesec koledarskega leta (v evrih).
leto bruto neto
-------------------------------------------------
1991 70,20 43,07
1992 213,00 128,58
1993 314,77 195,40
1994 394,83 250,75
1995 467,35 297,44
1996 538,83 341,47
1997 601,95 380,57
1998 659,61 416,95
1999 722,94 456,01
2000 799,82 503,63
2001 895,35 562,75
2002 982,46 617,37
2003 1056,59 663,79
2004 1116,55 701,90
2005 1212,25 768,48
2006 1261,09 818,94
2007 1342,80 870,70
2008 1457,66 938,66
2009 1488,19 957,14
2010 1534,04 988,96
2011 1546,09 999,33
2012 1534,54 1000,21
2013 1544,85 1007,65
2014 1571,46 1022,14
2015 1594,93 1035,58
* Podatki pred letom 2007 so preračunani po fiksnem tečaju zamenjave (1 evro = 239,64 tolarja). Vir: Surs
