VELENJE – Stacionarni merilnik hitrosti že dlje razburja Velenjčane in voznike, ki morda nekoliko prehitro prevozijo Partizansko cesto. Ta šaleško prestolnico povezuje s Šoštanjem in je bila zgrajena, ko prometa skoraj ni bilo. Danes je to zelo neustrezna cestna povezava, ki je ena najbolj črnih prometnic na Celjskem. Prometne nesreče na širokem vozišču, ki nima tehničnih ovir, se vrstijo, ogromno je križišč, krožišč in prehodov za pešce, pozornost voznikov dodatno motijo številni reklamni panoji in usmerjevalne table. Pot do Šoštanja je posejana s priključki do nakupovalnih središč in Gorenja, naposled cesta pripelje do naselja Pesje, kjer na voznike, ki peljejo hitreje od dovoljenih 50 kilometrov na uro, preži radar.
Gnev ljudi je velik, saj je cesta državna, hitrosti na njej pa merijo uslužbenci Medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja (MIRVO). Denar gre v občinsko blagajno. Lokacija radarja donedavnega ni bila označena z opozorilno tablo, za katero ni povsem jasno, ali je sploh obvezna. Se v Velenju obeta mariborski scenarij z radarji? Po vsej verjetnosti ne, saj domačini dobro poznajo pasti na spornem cestnem odseku, a še vedno se jih precej spozabi in pohodijo plin, da o nevednih tujcih sploh ne govorimo. Še več. Kršitve so v porastu. Lani jih je bilo 2523, v povprečju skoraj sedem na dan, letos pa že 720, torej 12 na dan (radar seveda upošteva toleranco izmerjene hitrosti). Problematiko so pred kratkim obravnavali na seji Sosveta za izboljšanje varnosti občanov. Številke poleg Partizanske ceste zajemajo Šaleško, Kidričevo in Kosovelovo ter Cesto Simona Blatnika. Na redarstvu pravijo, da je največ težav na Partizanski in Šaleški.
»Predvidevamo, da je razpravo odprl nekdo, ki je prejel plačilni nalog zaradi prehitre vožnje in išče možnosti, da bi se izognil plačilu globe. Dodatne obvestilne table, ki zakonsko niso predpisane, so bile na lokacijah meritev postavljene v preteklem letu. Predlog je podala Mestna občina Velenje,« pojasnjuje vodja MIRVO Sonja Glažer. Table postavlja upravljavec, v tem primeru direkcija za ceste, v njeni pristojnosti je tudi odločitev o postavitvi. Glažerjeva se sklicuje na 15. člen zakona o pravilih cestnega prometa, ki občinskim redarjem dovoljuje nadzor na državnih cestah v naselju. »Lokacije meritev smo določili že novembra 2008. Merilnikov ne moremo postaviti nezakonito, a če bi zakon, ki nam daje pooblastila, razveljavili, bi ravnali skladno s sodbo sodišča,« še pravi vodja MIRVO. Cesta skozi Pesje je ravna in voznika naravnost sili k priganjanju jeklenega konjička. Možnosti nesreč so že zaradi naselja ob njej ter železniške in avtobusne postaje na drugi strani zelo velike, zlasti v prometnih konicah.
Opozorilne table, da bi se izognili nesrečam
Edi Baumkirher, komandir Postaje prometne policije Celje, je prepričan, da se pri postavitvi radarjev upoštevajo zakonski pogoji in tehnične specifikacije merilnikov. »Zakon širi pooblastila občinskih redarstev, toda meritve hitrosti lahko opravljajo samo s stacionarnimi, ne pa laserskimi merilniki. To lahko samo policija.« Baumkirher dodaja, da pravilnik o prometni signalizaciji pozna opozorilne table, vendar te nikjer v zakonu niso navedene. Postavljajo se z vidika varnosti. »Table so bolj obvestilnega značaja. Angleži so ugotavljali, da bi se na več tisoč primerov lahko pojavil eden s hujšimi posledicami. Prometne nesreče zaradi stacionarnega radarja nastanejo zaradi bliskavice, naglega zaviranja in posledičnega naleta vozil. Toda tehnologija je napredovala in zdaj voznik skoraj ne opazi, da je bil fotografiran. Ne zablešči se mu direktno v oči.« Merilne točke se praviloma določajo na osnovi statistike – kjer je največ krišitev in hudih nesreč. »Upam, da so tudi v Velenju storili tako in da ne gre za polnjenje proračuna. Morebitni pritožniki nimajo veliko možnosti, fotografije so včasih tako dobre, da je na njih mogoče prepoznati celo voznikov obraz. Dokazni standardi so dandanes zelo visoki.«
Vprašljiva legitimnost
Celjski odvetnik Damir Ivančič ima resne pomisleke in zadržke glede tovrstnega pobiranja kazni za prometne prekrške, a priznava, da je formalnopravno vse pokrito, vprašljiva pa je legitimnost. »Postali smo policijska država, nadziramo državljane na vsakem koraku. Kakšna je sorazmernost ukrepov? Je res treba s tolikšno represijo zaustavljati problematiko? Ukrepe opravičujejo s statistiko, nihče pa si ne prizadeva za programe ozaveščanja in preventive, da bi ljudem vtepli v glavo, da ni razloga za kršenje predpisov.« Ivančič se sprašuje, ali so vse omejitve na cestah smiselne, upravičene in na pravem mestu, študije, ki bi pokazala, kje bi veljalo povečati in kje zmanjšati dovoljeno hitrost, ni. »Prenos pristojnosti s policije na redarstvo je ustavno sporen, zdaj bodo lokalni šerifi pridobili veljavo. Gre za temeljno nalogo policije, zato sem zadržan do takšnih potez. Če res nameravajo povečevati varnost, naj jasno postavijo opozorila o nadzoru, sicer ne prepoznam želje po umiritvi prometa, temveč po pobiranju kazni.«
