LJUBLJANA – Opozicijski SDS za novega evropskega komisarja iz Slovenije predlaga starega novega evropskega poslanca dr. Milana Zvera, ki mu je, če upoštevamo preferenčne glasove, hočeš nočeš treba priznati, da je letošnji zmagovalec naših volitev v Evropski parlament. Ker? »Ker število preferenčnih glasov, ki jih je kot nosilec liste dobil dr. Milan Zver, daleč prekaša podporo volivcev vsem drugim izvoljenim poslancev iz Slovenije, ter zato, ker bi neupoštevanje predloga, ki ima nedvoumno ugotovljeno podporo volivcev, pomenilo izigravanje načel demokracije in bi še povečalo slovenski demokratični deficit.« No, tako imenovana začasno parlamentarna koalicija, ki jo sestavljajo tiste poslanske skupine, ki so se dogovorile, da bodo v času, ki nas loči od predčasnih državnozborskih volitev, podpirale vlado v odstopu, menijo drugače.
Sanjska služba
Treba se je vsekakor zavedati, da bi bila za večino slovenskih politikov funkcija evropskega komisarja bolj sanjska služba od položaja evropskega poslanca. Najbrž se tudi zato v začasni parlamentarni koaliciji navdušujejo predvsem nad možnostjo, da bi za novega evropskega komisarja podprli kandidata ene od tistih strank, ki so bodisi na evropskih volitvah doživele popoln debakel bodisi na volitvah niti niso nastopile s svojimi kandidati. Čeprav je spremenjena ustava Evropske unije (lizbonska pogodba), ki velja od 1. decembra 2009, povsem nedvoumna. Če si osvežimo spomin: lizbonska pogodba pravi, da je treba tudi pri sestavi Evropske komisije (izbiri novih evropskih komisarjev) upoštevati voljo, ki so jo volivci vsake izmed 28 držav članic EU izrazili na evropskih volitvah. Za vlado v odstopu je zato zelo verjetno še najmanj pomembno, kaj predlaga SDS, ki je resda zmagovalec evropskih volitev. Potem so tu še »načela«, ki se jih v zadnjem času kot pijanec plota drži Borut Pahor. Predsednik republike, ki se dobesedno za vsako figo posvetuje s skupino slovenskih pravnih strokovnjakov po svojem izboru – čeprav bi moral pri sprejemanju odločitev dosledno in vedno upoštevati ustavo in zakone, saj ni pomembno, kdo mu kako svetuje –, je po proučitvi tega domnevno zapletenega vprašanja »prišel do zaključka«, da ima vlada v odstopu, čeprav opravlja samo še tekoče posle, brez dvoma vso pravico izbrati oziroma imenovati komisarja, saj takšno imenovanje menda pomeni nujno in neodložljivo zadevo. Po Pahorjevem mnenju je pobuda o drugačnem (?) izbiranju komisarja vredna pozornosti, strinja se tudi, da bi bil zaželen dogovor predstavnikov parlamentarnih strank o tem, kako poslej izbrati komisarja, ki naj bi deloval na področju, ki je za Slovenijo pomembnejše, in imel dovolj besede (vpliva) v Bruslju. Vendar »spremembe obstoječega postopka imenovanja komisarja« Pahor podpira le v primeru: da bi se z njimi strinjale prav vse poslanske skupine. V nasprotnem se zavzema za nadaljevanje že doslej uveljavljene prakse.
Lizbonsko pogodbo je treba upoštevati
O čem sploh govori? Nam Pahor res poskuša povedati, da je pripravljen upoštevati lizbonsko pogodbo le v primeru, če tistemu, kar v njej piše, ne bo nasprotovala nobena poslanska skupina slovenskega državnega zbora? Če to drži, ima, roko na srce, Pahor samo še dve možnosti: ali v čim krajšem času odstopi kot predsednik ene od držav članic EU ali pa počaka le do razglasitve izida predčasnih parlamentarnih volitev in potem državni zbor pozove, naj zoper njega sproži ustavno obtožbo. Ne, to ni šala. Nobena članica EU ne potrebuje predsednika, ki ne ve, ali bi moral upoštevati lizbonsko pogodbo.
Iz združenja Mreža idej in Zavoda Ypsilon so že pred 14 dnevi upravičeno opozorili: »Želimo si, da bi pri razpravi in potem pri izbiri kandidatov za funkcijo evropskega komisarja iz Slovenije v ospredje postavili visoke standarde in merila, kakršna so dokazana kompetentnost, visoka osebna integriteta, mednarodni ugled in izkušnje, ljubezen do domovine in zavezanost Evropski uniji. Nočemo, da Evropska komisija postane prostor za 'odlaganje' obstoječih politikov. Nočemo, da se komisarja izbira po merilu 'čigav je kdo oziroma kdo je komu dolžan uslugo'.« Seveda imata še kako prav.