LJUBLJANA – Ni nobenega dvoma, demografska gibanja vplivajo in bodo tudi v prihodnje, kvečjemu še bolj, vplivala na starostno strukturo prebivalstva na območju naše države. Pričakovana povprečna življenjska doba vsakega izmed nas se, skratka, (v povprečju!) podaljšuje, kot lahko preberemo v uvodu dokumenta, ki sta ga ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) ambiciozno naslovila Osnutek Strategije dolgožive družbe. V prihodnjih letih naj bi se »intenzivnost teh trendov le še okrepila«, zato bo, kot piše v tem osnutku, nujno treba zagotoviti prilagoditve na številnih področjih: na trgu dela, pri izobraževanju in usposabljanju prebivalstva, pri ureditvi sistemov socialne zaščite, a tudi v bivalnem in delovnem okolju, na področju civilne in politične participacije ipd. Cerarjeva vlada si tudi zaradi tega želi, da bi slovenske javnosti sodelovale »pri oblikovanju odziva na izzive spremenjene starostne strukture prebivalstva«.
Vse za medgeneracijsko sožitje
Uresničitev začrtanih usmeritev (za zdaj so te, kot rečeno, še zajete v osnutku vladne strategije) naj bi omogočila oblikovanje takšne družbe in sistemov, ki naj bi v spremenjenih demografskih razmerah zagotavljali blaginjo in kakovostno življenje prebivalstva »s poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju ter zavedanju pomena kakovostnega staranja«. Kako? Tako, da bo strategija dolgožive družbe pri oblikovanju odgovorov na izzive zaradi spremenjene starostne strukture prebivalstva opredelila (določila) jasno vizijo in glavne cilje ter strateške usmeritve in cilje delovanja v štirih sklopih: pri zaposlenosti in delovni aktivnosti, pri samostojnem, varnem in zdravem življenju vseh generacij, pri vključevanju predstavnikov vseh generacij v našo družbo ter pri oblikovanju (prilagajanju) okolja za aktivnost v vseh življenjskih obdobjih. Ko(maj) kdo omeni prilagajanje okoljskih razmer ali prilagajanje novim okoljskim razmeram, človek nehote, vendar v teh časih skoraj neizbežno pomisli na umestitev Magne Steyr in njenih onesnaževalnih dejavnosti v doslej nedotaknjeno štajersko okolje. »Šalo« na stran, vlada in Umar naj bi bila, tako vsaj za zdaj kaže, vendarle usklajena, saj menda verjameta, da mora Strategija dolgožive družbe nujno »izhajati iz novega konceptualnega okvira za oblikovanje usmeritev razvoja v dolgoživi družbi«. Prav zato je zasnovana, poudarjata, na konceptu aktivnega staranja: »To je osnovni cilj, s katerim želimo doseči, da bi posameznik v vseh življenjskih obdobjih, tudi v starosti, živel aktivno, zdravo, neodvisno ter varno in v medgeneracijskem sožitju.«
Dolgoživost ponuja priložnosti |
Kaj vse pa bo (naj bi bilo) zaobjeto v takšen koncept aktivnega staranja? Tako imenovana aktivnost v vseh življenjskih obdobjih naj bi, na primer, pomenila zlasti večjo aktivnost starejših na družbenem, gospodarskem, socialnem in kulturnem področju. Povečevanje deleža starejšega prebivalstva naj bi pomenilo namreč potencial, ki »ga je treba izkoristiti z aktivnejšo participacijo v delovnih procesih in večjo participacijo v družbenem in političnem življenju«. Skrb za zdravje naj bi v prihodnje pomenila skrb za zdravje in zdrav življenjski slog v celotnem življenju vsake državljanke in vsakega državljana. Takšna skrb pa naj bi omogočila podaljš(ev)anje zdravih let življenja in – kaj pa če zajec tiči prav v tem grmu? – vpliv na zmanjšanje izdatkov za zdravstvo in zaradi zdajšnjega absentizma (izostankov z dela).
Kako preživeti mesec?
Če koga zanima še več podrobnosti o osnutku strategije, jih brez težav lahko poišče na spletu: na Umarjevem spletnem naslovu. Vse to, kar si tam lahko preberemo, spominja na izjemno všečno populistično zamisel, vendar pa Slovenke in Slovenci žal ne živimo ne v pravljici ne v filmu Dežela La La. Med nami je veliko državljank in državljanov, ki, na primer, ne vedo, ali bodo čez deset dni sploh še imeli službo (ki, še huje, morda celo že vedo, da čez deset dni ne bodo imeli več delovnega mesta), kaj bodo potem jedli in s čim preživeli do konca meseca, še manj, kje in kako bodo zbrali denar, da bi z njim lahko plačali vse položnice oziroma naslednji obrok za svojčas najeti kredit. Potrebovali bi, torej, (čim) manj všečnih floskul in veliko več konkretnih dokazov, da Slovenija vendarle zmore biti socialna država. Ja, tudi pravna. Je pa res, da nekaterim pač ne bo težko uresničevati nobene iz kopice na prvi pogled skoraj utopističnih želja, ki so zapisane v osnutku strategije ali ki jih bodo vanjo vključili, še preden bo ta dokončno potrjena z neupravičenim pompom.
Je pa vsekakor res, da bi bilo treba prej ali slej – bolje, kajpak, prej – preseči za zdaj še vedno prevladujoči model starostne diferenciacije v naši družbi ter namesto njega začeti vzpostavljati precej bolj logičen model integracije nalog, vlog in dejavnosti v vseh življenjskih obdobjih. To drži. Vendar tega ni in ne bo mogoče doseči zgolj z zapisovanjem nabožnih, predvolilnih želja v nekakšno strategijo za dolgoživo družbo, niti s tem, da bodo politiki, ki so ta hip pri nas na oblasti in jim priljubljenost med volivci le še pada, pred našimi očmi mahali po zraku s svojimi le navidezno čarobnimi palčkami (obljubami). Demagoške strategije in všečne obljube nikoli niso dovolj.
