Še dobro, da je v železarni niso zaposlili

Časi, ko so imele kmetice povsem hrapave roke od garaškega dela od jutra do noči, ko so dan začele in končale v hlevu, vmes pa bile še na njivi, v gozdu ali vinogradu in komajda našle čas, da so skuhale kosilo, in ko je bil greh, da bi pomislile na frizerja, naravnost bogokletno pa, da bi se uredile in šle tu in tam tudi v družbo, so očitno mimo. To dokazuje Milka Podričnik, kmetica leta, ki je žena, mama in babica, predvsem pa aktivna in nepogrešljiva dolgoletna članica Društva kmetic Mežiške doline.

Kmetija, ki se ji po domače reče pri Podvanjškovih in na katero se je Milka primožila leta 1982 ter možu Juriju rodila hčerki Janjo in Dorotejo ter sina Borisa, danes pa ima tudi že tri vnuke, je lahko marsikomu za zgled. Pred hišo so rože, na dvorišču nas pozdravijo pes in tri muce, bilo bi jih še več, če si jih v krajih tik ob avstrijski meji ne bi prilastile lisice.

Najprej paša, 
potem šola

Milka nam najprej ponosno pokaže vinsko trto, ki obdaja gospodarsko poslopje in je letos bogato obrodila. Zato pa kmetica leta, a ne le ona, temveč tudi drugi družinski člani v teh jesenskih dneh ob njej preživijo največ časa. Še zdaj obirajo grozde sorte izabela in jih stiskajo v sok. »Nekaj grozdnih jagod hranim v zamrzovalni skrinji in iz njih kuham grozdni čaj,« nam pove, ko sedeva za mizo v kuhinji, od koder se odpira pogled na mogočno Peco.

V najstniških letih je imela Milka nekoliko drugačne načrte, zato se je tudi vpisala v strojno tehniško šolo na Ravnah in jo uspešno končala. »Dela na kmetiji sem bila vajena, saj smo imeli doma zelo strogega očeta, ki nas je spodbujal k delu. Ko sem prišla iz šole, sem morala vedno najprej na pašnik k živini, šele ko se je stemnilo, je bil čas za domačo nalogo. Strojna tehniška šola na Ravnah je bila edina, ki je bila zame dosegljiva, saj ni bilo denarja, da bi šla na šolanje kam drugam, čeprav sem si to želela. Po končanem šolanju sem oddala prošnjo za delo v ravensko železarno, a službe nisem dobila, saj so najprej zaposlili vse svoje štipendiste. Pozneje bi me verjetno vzeli, a je usoda hotela drugače. V tistem času sem namreč zanosila in z dvajsetimi leti že prišla sem gor na Lom. In tu ostala,« pripoveduje.

Tašča jo je podpirala

Takrat so se dekleta poročala zelo mlada, njeni sestri, denimo, sta imeli komaj 19 let, ko sta se že omožili. Sicer pa je kmetija Podričnikovih z vsega 17 hektari ena manjših, zato ne omogoča, da bi se preživljali izključno s kmetijstvom. Mož je tako vseskozi zaposlen, v službi sta tudi hčerka in njen mož. Milka v glavnem skrbi za kmetijo, čeprav ji pri delu na pomoč priskočijo vsi. Osem hektarov imajo gozda, preostalo so pašniki in travniki ter seveda njive, na katerih pridelajo krompir in veliko zelenjave, s katero si tu in tam postreže srnjad. Milka uživa tako v hlevu, kamor se odpravi navsezgodaj, kot za štedilnikom ali ob kmečki peči, iz katere pogosto zadiši.

Rada se spomni tašče, ki je sicer umrla že pred devetimi leti, a jo je imela skoraj raje kot lastne otroke. »Kar 23 let smo živeli pod isto streho in lahko rečem, da sva se res dobro razumeli, saj me je vseskozi podpirala. Še več, ponosna je bila name, ko sem se leta 1991, ko smo ustanovili Društvo kmetic Mežiške doline, aktivno vključila vanj in takoj postala podpredsednica,« pove Milka, ki ima obilo zaslug, da je društvo danes prepoznavno.

Kruh jedo le iz domače peči

V prvi vrsti je bilo zanjo pomembno druženje, privlačni so bili tudi tečaji in predavanja, v prvi vrsti kuharski, ki so bili dobro obiskani in na katerih so žene pridobivale dodatna znanja. Čeprav je danes ogromno kuharskih knjig in je veliko kuharskih oddaj tudi po televiziji, je tečaj, ko vse vidiš v živo, še vedno pika na i.

»Vsako leto imamo najmanj po tri, poleg kuhanja in peke pa se lotimo še izdelovanja ikeban, božičnih aranžmajev, rož iz najlonk in še marsičesa,« našteva Milka, ki prav tako uživa v peki najrazličnejšega peciva, zavitkov in potic, da kruha, ki je pri hiši vedno samo domači, niti ne omenjamo. Sama izdeluje še hlebce iz sira in skuto, zato se Podričnikovi v trgovino odpravijo zgolj po osnovna živila. Ko skuha kosilo, je za mizo šest ljudi, če pride še hči, ki je trenutno v Ljubljani, sedem. »V najboljšem primeru se nas zbere enajst, a to se zgodi malokdaj, le takrat, ko pride domov še sin, ki z družino živi v Ilirski Bistrici.«