PREDLOG ZAKONA

Se bomo za cvenk odrekli materinščini?

Objavljeno: 15.12.2013 13:35

Predlog novega zakona o visokem šolstvu prinaša številne spremembe, ki so naletele na krčevit odpor.

Novi zakon o visokem šolstvu je že lep čas tarča kritik, številne organizacije in posamezniki ga odločno in v celoti zavračajo z očitkom, da uvaja plačljivost rednega študija, megli ločitev med javnim in zasebnim izobraževanjem, spodbuja prisilno podaljševanje študija po eni strani ter sočasno onemogoča vseživljenjsko učenje. Opozarjajo, da korenito slabša položaj študentov in zaposlenih v javnem šolstvu. Nekoliko manj bučno, vendar toliko bolj zaskrbljeno, pa se strokovna javnost odziva na 12. člen predloga tega zakona, kjer je opredeljena tudi raba slovenščine na naših univerzah. Bi lahko na ta način potiho vpeljali angleščino na slovenske univerze?

Nasilje nad angleščino

Med glasnejšimi nasprotniki spremenjenega zakona je prof. dr. Silvija Borovnik z mariborske filozofske fakultete, ki pojasnjuje, da omenjeni člen premalo izrecno poudarja, da je jezik poučevanja na slovenskih univerzah v Sloveniji slovenščina. »Obenem tudi premalo poudarja, da je jezik raziskovanja prav tako slovenščina. Dopušča možnost, da univerze same to urejajo s statuti, kar pa je nesmisel. Rabe nacionalnega in državnega jezika, ki je naše ime, torej naša identiteta, ne sme po svoje urejati noben statut, noben pravilnik, temveč gre za kategorijo, ki je zapisana in zagotovljena v ustavi.«

Razumljivo je, da domače univerze težijo k temu, da bi v svoje študijske programe privabile čim več tujcev, kar kliče po odprtem jezikovnem okolju. To bi morali po prepričanju Borovnikove doseči z uvajanjem novih študijskih programov v tujih jezikih za tujce, kar pa predvideva dodatna sredstva in nove ljudi. »Izogniti se moramo temu, da bodo naši študenti zaradi morebitnih dveh ali treh tujcev v predavalnicah prisiljeni poslušati predavanja na primer v angleščini. Nihče jih ne bo vprašal, ali si to sploh želijo. Kakor tudi profesorjev nihče ne bo vprašal, ali so za taka predavanja v tujih jezikih ustrezno kvalificirani. Večina namreč ni. Obenem pa taka možnost odpira tudi druga vprašanja, na primer, zakaj ne bi potemtakem predavali kar v nemščini, hrvaščini, poljščini, francoščini, španščini. Vse to so jeziki Evropske unije, ki je bila ustanovljena tudi z geslom o enakopravnosti vseh jezikov držav članic.

Ta tako imenovana internacionalizacija slovenskih univerz pa favorizira en jezik, to je angleščino. V praksi bo to videti tako, da bodo slovenski profesorji govorili slabo angleščino in da bodo študenti poslušali zanič predavanja. To pa je ne nazadnje nasilje še nad angleščino samo.« Trenutno je v Mariboru v visokem šolstvu vpisanih nekaj več kot 500 tujih študentov, v celotni Sloveniji pa v aktualnem študijskem letu študira 2962 tujih državljanov, vseh študentov pa je 84.300.

Slovenščina ni ogrožena

Med javno debato o statusu slovenščine v visokem šolstvu je bilo izpostavljeno tudi stališče slovenske rektorske konference, ki mu očitajo, da želi pod pretvezo internacionalizacije visokošolskega prostora v Slovenijo privabiti več tujcev in uzakoniti rabo tujih jezikov. Rektorska konferenca zagotavlja, da se je prenove sedanjega 8. člena zakona o visokem šolstvu, ki se nanaša na učni jezik, lotila izjemno resno in temeljito. »Ustanovljena je bila delovna skupina predstavnikov vseh štirih univerz, ki so pripravili usklajen predlog spremembe. Z navedeno spremembo bi se uveljavila avtonomija univerz, ki jo zagotavlja Ustava RS, na področju priprave študijskih programov in izvajanja ciljev, ki jih je določil nacionalni program visokega šolstva na področju internacionalizacije, hkrati pa bi umestili naš visokošolski prostor tudi na svetovni zemljevid, na področjih, kjer za to obstaja interes,« so nam pojasnili in dodali, da omenjeni 8. člen zdaj onemogoča odpiranje visokega šolstva in znanstvenih dosežkov v mednarodnem prostoru. »Aktualnih študijskih programov, ki so danes prelomni za razvoj novih smernic, v sklopu veljavne in predlagane zakonodaje ne moremo pripraviti in ponuditi v širši prostor ali privabiti tujih strokovnjakov na izvedbo študijskega procesa k nam, saj omejuje univerze pri tem, da bi lahko ponudile več študijskih vsebin v tujem jeziku in s tem pridobile več tujih študentov, kar je sicer eden od zastavljenih ciljev države.«

Po njihovem slovenski jezik po novem zakonu ne bi bil ogrožen, nasprotno, univerze bi postale odgovornejši akterji pri zaščiti rabe slovenskega jezika in razvoju slovenščine kot strokovnega jezika tako v znanosti kot visokošolskem izobraževanju. »Obstoj jezika je odvisen od števila ljudi, ki ga govorijo. Na slovenskih univerzah tujim študentom omogočamo učenje slovenskega jezika in jih k temu tudi spodbujamo.«

Daljnosežne posledice

Profesorica Borovnikova obžaluje, da se njenim opozorilom javno ne pridružuje več ljudi. »To pa zato, ker o problemu sploh ne razmišljajo in se ne zavedajo pasti, ki jih take odločitve prinašajo, ne vidijo konkretnih posledic v strokovnem in znanstvenem življenju, sočasno pa tudi ne v vsakdanjem, čisto navadnem. Prav tako ne vidijo, da je ta angleška reka že prestopila bregove in da tudi že hudo poplavlja. Slovenščina je zagotovo razviti jezik znanosti in umetnosti. V njej je mogoče povedati prav vse. Ni res, da bi bila revnejša in da bi bilo nekaj znanstvenega lažje izraziti v angleščini. To trdijo tisti, ki so preleni, da bi na primer novo nastajajočo terminologijo prevajali. Ne ljubi se jim, potem pa rečejo, da se ne da. Vse se da, samo skrbeti je treba za to. Zakaj pa na dveh slovenskih univerzah, na ljubljanski in mariborski, šolamo prevajalce? Da bi bili brezposelni? In tudi to, da ves svet razume angleško, je navadna medijska floskula. Zakaj pa potem na primer na številnih mednarodnih konferencah, tudi Združenih narodov, toliko ljudi sedi v dvorani s slušalkami za prevajanje na ušesih? Samo zato, da bi bili videti kot marsovci?«

Za zdaj ostajajo stališča prof. Borovnikove ujeta predvsem v krogih poznavalcev in strokovnjakov, ki ne verjamejo zagotovilom ministrstva. Ne nazadnje bi lahko s konkretnim zapisom uporabe slovenščine v visokem šolstvu umirili položaj. Pa se to nikakor ne zgodi. Že zgolj argument, da sta slovenščina in njena uporaba stvar ustave, odpihne vse nadaljnje špekulacije. Žal pa postaja čedalje očitneje, da gre za še eno potezo, ki od nas zahteva prilagajanje nadaljnji integraciji v mednarodne povezave, ki zavestno redčijo našo identiteto. Nameravane spremembe so navidezno majhne, a bodo zagotovo imele daljnosežne posledice. Tako globoko se v tkivo nacionalnosti preprosto ne reže. Ne nazadnje nas zgodovina uči, da pri tovrstnih napakah potem ni več mogoče narediti koraka nazaj ...

 

Neupravičeni strahovi

»Strahovi so neupravičeni. Predlog ZViS uvaja novost glede uporabe tujega jezika, in sicer poleg vzporednega izvajanja programa v slovenščini in tujem jeziku omogoča uporabo le tujega jezika v primeru skupnih študijskih programov, ki se izvajajo skupaj s tujimi izobraževalnimi institucijami in tistimi, ki se izvajajo samo v tujini ter za študijske programe, pri katerih sodelujejo gostujoči učitelji iz tujine in je vanje vpisanih več tujih študentov. Visokošolski zavodi so avtonomni – ZViS-1 (12. člen). Visokošolski zavod lahko izvaja študijske programe ali njihove dele v tujem jeziku, pod pogoji, določenimi s statutom. Pri tem bo zagotovljen razvoj slovenskega jezika in terminologije v visokem šolstvu in znanosti tudi z dostopnostjo študijskih vsebin v slovenskem jeziku. V primeru poučevanja v tujih jezikih dostopnost študijskih vsebin v slovenskem jeziku pomeni: individualne konzultacije ali vaje v slovenskem jeziku, študijska literatura ali povzetki predavanj v slovenskem jeziku in podobno,« so nam sporočili z ministrstva za šolstvo.

 

Predstavitvene informacije