Se bo s centrom Idrije pogreznila tudi šola?

IDRIJA – Idrija, mesto, ki je med Slovenci najbolj znano po idrijskih čipkah in pridnih garaških rokah številnih rudarjev, ki so več sto let v rovih pod njim izkopavali živo srebro, bi lahko v zgolj dobrem letu ostalo samo še žalosten spomin na za vedno izgubljeno bogato slovensko naravno in tehnično dediščino. Zaradi vsesplošnega varčevanja v državi mestu namreč grozi, da se bo pogreznilo samo vase. Marsikdo bi ob tem, misleč, da gre za še eno noro napoved vedeževalcev, zamahnil z roko, a resnica je tako kruta, da bi se je morala poleg tamkajšnjih prebivalcev bati tudi država. Kot nam je povedala vodja varnosti pri delu in monitoringa Rudnika živega srebra Idrija v likvidaciji Tatjana Dizdarević, bi morala država vsako leto rudniku nameniti 1,3 milijona evrov, da bi lahko po programu zapiranja zagotavljali redno vzdrževanje, a zaradi zategovanja proračunskega pasu mu je lani in letos namenila le še 652.500 evrov, v predlogu rebalansa proračuna za prihodnje leto pa je šla še dlje, predvidela je kar ukinitev vseh sredstev. To pomeni popolno ustavitev njegovega vzdrževanja in izgubo službe za 13 tam zaposlenih.

Nevarno zalitje dela rudnika

Od leta 1988, ko se je po zaprtju rudnika začela njegova sanacija, so ga lahko le delno zasuli z betonom, iz preostalega dela pa trenutno črpajo vodo in tako preprečujejo zalitje zgornjega dela rudnika, natančneje do nivoja četrtega obzorja 149 metrov pod površjem. Tega namreč sestavljajo, kot je razložila Dizdarevićeva, geomehansko nestabilne kamnine, ki bi se ob morebitnem stiku z vodo tako razrahljale, da bi zelo hitro povzročile ugrezanje površja. Po nekaterih ocenah bi voda, če bi jo prenehali črpati, v enem letu dosegla nivo četrtega obzorja, ugrezanje pa bi se, pojasnjuje sogovornica, lahko začelo že prej, saj »ne bi bilo treba čakati, da bi voda rudnik zalila do vrha«.

Kakšne katastrofalne razsežnosti bi lahko to ugrezanje povzročilo v Idriji, si lahko samo predstavljamo. Med najbolj ogroženimi naj bi bili tamkajšnja osnovna šola, avtobusna postaja, bližnji stanovanjski objekti in staro mestno jedro, ob tem pa je treba še opozoriti, da bi se pospešilo tudi drsenje Smukovega in Poljančevega griča ter Pronta proti mestu – ti se že zdaj premaknejo za dva centimetra na leto. Da, ne samo rudnik, tudi to starodavno mesto krvavo potrebuje denar, po vseh teh opozorilih ni nobenega dvoma več. Dizdarevićeva pravi, da bi tudi naslednje leto potrebovali najmanj toliko denarja, kot so ga dobili letos, saj morajo samo za monitoring, s katerim večkrat na leto spremljajo poškodbe na cestah in stavbah, prisotnost živega srebra v vodi in opravljajo še druge meritve, odšteti 330.000 evrov letno, stroški črpanja vode brez remonta pa znesejo 70 tisočakov na leto. Brez sredstev ne bi mogli več vzdrževati objektov na površini, denimo dobro obiskanega Antonijevega rova, kjer so obiskovalcem v več kot petsto let starih rovih prikazani stari načini rudarjenja. Rudarski nadzornik Valentin Makuc nam je med spuščanjem do rova Borba, kjer se vidijo cevi, po katerih črpajo vodo, povedal, da so ob zaprtju rudnika v 80. letih prejšnjega stoletja takratne oblasti omahovale med dvema možnostma: da bi celotno mesto Idrija preselili ali pa bi sanirali rudnik. Če so se takrat odločili za slednjo možnost, se zdajšnja oblast ne more kar »vsako leto sproti prilagajati«, ampak naj zadevo spelje do konca tako, kot je bilo načrtovano od vsega začetka.

V nevarnosti več kot 500 šolarjev

Idrijčani so zaradi tako mačehovskega odnosa države do njihovega rudnika razumljivo zaskrbljeni, kaj jih, če država ne bo priskrbela denarja, čaka. Nekateri upajo, da je premierka Alenka Bratušek po zadnjem obisku ene izmed tamkajšnjih tovarn zdaj bolj seznanjena z morebitno črno prihodnostjo Idrije.

Ravnateljica Osnovne šole Idrija Nikolaja Munih upa, da bo država premislila o svojih ukrepih: »Verjamem, da so še viri, ki jih ima država, a jih očitno nočejo načeti.« In opozarja, da je tako lahko ogroženih veliko življenj, boji se tudi za varnost otrok, saj imajo 570 učencev. V šoli sicer že več let opažajo premikanje zemlje, vse to pa se pozna tudi na poslopju, pri podbojih se denimo širijo odprtine. »Ko ob ponedeljkih pridemo v šolo, slike visijo postrani, to pomeni, da se pod nami nekaj dogaja,« opozarja in si kar ne more predstavljati, kako bi potekalo reševanje otrok, če bi se zgodilo najhujše. »Glede na to, da prihajam iz Tolmina, sem doživela kar nekaj potresov in vem, kako je to bilo pošastno. Recimo pri zadnjem velikonočnem, ko smo vsi divjali do vrat in jih nismo mogli odpreti, ker so se tla tako tresla. Vem, kako je bilo. Doma smo bili samo štirje, pa smo se zagnetli pri vratih in jih nismo mogli odpreti. Kaj pa tukaj, če se kaj odpre in padeš notri?« se zamisli ravnateljica, ki je razočarana nad oblastniki v Ljubljani, saj meni, da si ti ne predstavljajo, s kakšnimi težavami se soočajo ljudje, ki živijo na podeželju ali v krajih, več kilometrov oddaljenih od prestolnice.