LJUBLJANA – Čeprav se predstavniki vlade premierja dr. Mira Cerarja tako radi pohvalijo, da naša država že zdaj intenzivno (uspešno?!) odkriva in ukrepa zoper poslovanje Slovencev prek davčnih oaz, so predstavniki prav vseh nevladnih poslanskih skupin na seji Šircljeve komisije za nadzor javnih financ ponavljali, da vlada kljub temu ne zmore ali niti ne želi pomesti pred svojim pragom. Zakaj? Ker je kljub njenemu zatrjevanju – zarečenega kruha se največ poje? – neetičnost ne moti, ko se paravladni Slovenski državni holding (SDH) s skrivnostnimi kupci slovenskih podjetij dogovarja prav v davčnih oazah.
Če se nekdo res tako zelo želi polastiti premoženja slovenskih davkoplačevalcev, naj to vsaj stori na način, za katerega mi menimo, da je sprejemljiv, je na seji parlamentarne komisije poudarila nekdanja predsednica vlade, nepovezana poslanka mag. Alenka Bratušek (NP), in opozorila, da za Cerarjevo vlado, kot vse kaže, prodaja državnih podjetij prek davčnih oaz očitno ni nikakršen problem. Ne, Bratuškova pri tem ni bila osamljena. Podobno je povedal tudi vodja poslanske skupine Združene levice (ZL) Luka Mesec: da je Slovenski državni holding (SDH) že lani, pa tudi letos, prodal več podjetij tako imenovanim namenskim družbam, ki poslujejo v davčnih oazah. Zakaj ne bi kar tu okrepili našega boja proti davčnemu izmikanju, se je retorično še vprašal. Bratuškova, Mesec in vsi razpravljavci iz vrst opozicijskih poslanskih skupin so se strinjali s skrb vzbujajočnostjo izjav predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Borisa Štefaneca, ki je ugotavljal, da ne gre za nikakršno optimizacijo prodaje državnega premoženja, marveč za povsem odkrito omogočanje izogibanja plačevanju davkov: »Ogledalo svojim državljanom težko nastavlja nekdo, ki sam ravna drugače.«
Predsednik komisije, poslanec SDS mag. Andrej Šircelj (SDS) je sicer pojasnil, da sklepanje poslov v davčnih oazah samo po sebi še ni prepovedano, a ga je treba korektno prijaviti Finančni upravi Republike Slovenije (Furs), in dodal, da zato člane komisije več kot upravičeno zanima, koliko takšnega poslovanja ni bilo prijavljenega in za koliko davčnih prilivov je bila Slovenija posledično prikrajšana. Kakor koli, za Štefaneca je prodaja državnih podjetij pisnim nabiralnikom nesprejemljiva, najverjetneje pa je bilo tudi nezakonito, da so se na mednarodne razpise za prodajo NKBM, Adrie Airways, Palome itn. najprej prijavili različni potencialni kupci, kupo-prodajne pogodbe pa so pozneje sklepali zgolj poštni predali iz davčnih oaz: »Če se nekdo ni prijavil na razpis, ne more biti niti sklenitelj pogodbe oziroma kupec.« Mimogrede, parlamentarna komisija za nadzor javnih financ – v redu, to je bilo mogoče le zato, ker imajo opozicijski poslanci v njej večino – je nazadnje izglasovala sklep, da se je seznanila z ugotovitvami KPK, češ da je prodaja slovenskih podjetij prek davčnih oaz še kako sporna. Poslanca dveh vladnih strank, SMC in SD, Tilen Božič in Jan Škoberne sta temu, kajpak, ugovarjala. Podvomila sta celo, da se je KPK kadar koli opredeljevala do prodaje podjetij v davčnih oazah, zato naj bi Štefanec v 30 dneh komisiji predložil ustrezne dokaze (dokumentacijo). Poslanci so najbrž pozabili, da ima Štefanec kot predsednik KPK »celo« pravico in dolžnost povedati neko svoje stališče ali mnenje.
