Zavod za umetniško produkcijo in založništvo Kulturni center Maribor je nedavno izdal zanimivo knjigo Rasta Božiča z naslovom Schindlerjev vojak. V njej nam avtor predstavi razburljivo zgodbo iz življenja Stanka (Stanislava) Ponikvarja (1924–2012), ki je bil leta 1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko, bil vključen v enote SS, na koncu pa dodeljen v koncentracijski taborišči Mauthausen in Auschwitz, kjer je bil priča nepredstavljivim grozotam. Usoda je hotela, da se je znašel v enoti slovitega Oskarja Schindlerja (1908–1974), nemškega podjetnika, ki je rešil življenje na tisoče Judom.
»Začelo se je leta 2010. V domu starejših občanov v Trebnjem imam znanko, ki je bila takrat socialna delavka. Opozorila me je, da imajo varovanca, ki pripoveduje zelo zanimive zgodbe o tem, kako je preživel drugo svetovno vojno,« nam je zaupal avtor knjige, ki ima dolga leta novinarskih izkušenj. »Varovanec je omenil, da bi rad govoril z novinarjem, ki bi bil pripravljen o tem napisati članek. Obiskal sem ga in že po nekaj minutah pogovora se je izkazalo, da gre za zelo zanimivo zgodbo. Omenil je, da je deloval v enotah znanega nemškega podjetnika, ki velja za zavetnika Judov. Večina je za njega izvedela šele iz filma Schindlerjev seznam in iz romana, ki ga je napisal Thomas Keneally, po katerem je bil film posnet.«
Ponikvar je med vojno in tudi po njej prestal pravo odisejado. Bil je priča nacističnemu genocidu, ki ga ni spremljal kot taboriščnik, temveč je ustroj taborišča in njegovo delovanje doživljal kot stražar. »Mene je njegova zgodba zelo zanimala. Petkrat sem ga obiskal in dolge ure sva se pogovarjala. Vse sem posnel in najprej pogovor v krajšem obsegu objavil kot podlistek v lokalnem časopisu. Zadeva je še toliko bolj zanimiva, saj o tem nikomur ni pripovedoval, odkar je leta 1946 prišel iz zavezniškega taborišča. Poskušal je spregovoriti s starši in otroki, a ga nihče ni jemal resno. Na koncu niti sam ni več popolnoma zaupal svojim spominom. Šele ko je v kinematografe prišel film, je spoznal celoten obseg Schindlerjeve enote in njenega delovanja. Ponikvarjeva vloga v njej ni bila zanemarljiva, uporabljali so ga kot kurirja, s kuvertami in drugimi dokumenti je potoval po vsej Evropi. Zaupali so mu kočljive naloge. Večkrat so ga poslali s tovornjakom, da je prevažal material in taboriščnike. Vse se je dogajalo skrivoma. Nihče ni smel izvedeti, kaj počnejo.« V Schindlerjevi enoti je služil dve leti in pol. Zanimivo je, da je prav on s kolegom iz Bosne pred vrati taborišča Buchenwald pričakal ameriške vojake.
Držal je obljubo
»Obljubil sem mu, da bom njegovo zgodbo zapisal in izdal v knjigi. To obljubo sem izpolnil. Star je bil 85 let, ko sva se srečala, in zelo ga je bilo strah, da bo svojo zgodbo pozabil. Potem ko mi jo je zaupal, je doživel nekakšno katarzo. Sprostil se je, ker je vedel, da zdaj lahko pozabi. Dve leti za tem je umrl. Izvedel sem, da je bil po objavi v podlistku povsem drug človek.« Poudariti velja, da se odisejada zanj ni končala, ko je bilo vojne konec, čeprav je bil zaprt v kar osmih taboriščih. V knjigi lahko preberemo, kako so ga mučili, kako so ga zasliševali. Kasneje je moral v jugoslovansko vojsko, v domačem okolju pa se je spopadal z nezaupljivostjo in sumničenjem. »Razveselil me je odziv njegovih svojcev, ki so pokazali veliko navdušenje nad izidom knjige. Sam je poskušal slovenskim oblastem pojasniti, da je skrbel za Jude, pa mu niso verjeli. Ves čas je trdil, da ni nikogar ubil.« Spremno besedo k knjigi je napisal dr. Marjan Toš, eden največjih poznavalcev holokavsta.
