LJUBLJANA – Spomladi je bilo videti, da se bo z lahkoto sprehodil do drugega predsedniškega mandata. Nato mu je pot prekrižal igralec, za katerega se je zdelo, da bo resen protikandidat političnemu igralcu, ki mu v Sloveniji ni para. Marjan Šarec proti Borutu Pahorju. Zadišalo je po razburljivi politični drami. Zdelo se je, da so Šarcu dovoljene sanje.
Zdaj kaže, da bo po nedeljskih volitvah prišel nov dan, povsem enak tistim pred 31. majem, ko je napovedal kandidaturo. Marjan Šarec bo ostal politični igralec z omejenim dosegom.
Preresni Šarec
Šarec v kampanji ni kazal strasti, brez katere na neposrednih volitvah ne moreš biti izvoljen. Ni pokazal pristne želje po zmagi. Ni dodatno osmislil politične ideje, ki bi predvsem med mladimi lahko padla na plodna tla – o potrebi po politikih nove generacije svežih idej. Ni tudi razumel, da bi moral izkoristiti komedijantsko-satirični potencial svojega predpolitičnega življenja v državi, kjer humorja in pronicljivosti kritično primanjkuje, ljudje pa ju znajo ceniti.
Kot pijanec plota se je držal podobe resnega politika, kar je v družbi občasnega cirkusanta Pahorja pomembno, a je daleč premalo. Šarec ni razumel, da so na prvi pogled nepomembne domislice politično pomembne. Kot je bila ena njegovih redkih, tista, ko je na POP TV o žaljivem "posvojitvenem" tvitu poslanca SDS Mahniča dejal, da le zamahne z roko in reče Mah-nič.
Seveda domislice niso dovolj, volitve so predvsem garanje na terenu. Volitev ni mogoče dobiti brez profesionalne, izkušene in dovolj velike ekipe. Šarec se je sicer trudil z volilnim avtobusom, a v živo se je včasih zdelo, da ne verjame niti samemu sebi, in ni kazal obraza resnega protikandidata Pahorju.
Neposlušna Ljudmila
A ugotovimo lahko, da kralj instagrama pravzaprav nima resnega protikandidata. Janez Janša nas ne prepriča, ko le nekaj dni pred volitvami ostro napade zdajšnjega predsednika, s katerim je kadrovsko odlično sodeloval. Le zakaj je z uničujočo kritiko čakal tako dolgo, če je Pahor res dopuščal svojim tovarišem celo ubijati, kot je pred dnevi Janša zapisal na facebooku? In zakaj je Romano Tomc poslal v volilni boj le 43 dni pred volitvami, ko pa vsak resen politični analitik ve, da učinkovite kampanje v stabilnih političnih razmerah v tako kratkem času ni mogoče izpeljati? Še posebno če tekmuješ proti predsedniku, ki po lastnem priznanju volilno kampanjo vodi že pet let.
Odgovor je na dlani: Tomčeva ne kandidira, da bi premagala Pahorja. Romana je tu le zato, da prehiti Ljudmilo, neposlušno tekmico na desnici. Novakova pa je s kandidaturo avgusta pohitela le zato, da bi bila v prednosti pred SDS, in ne zato, ker bi verjela, da lahko premaga Pahorja.
Seveda so vse te kalkulacije politično legitimne, kot je legitimna prav tako neprepričljiva kandidatura ministrice SMC. S poznim vstopom v tekmo, s silo in s praznimi frazami, čeprav je tu in tam videti iskrena, Maja Makovec Brenčič ne more doseči omembe vrednega uspeha. Velik uspeh največje vladne stranke bo že to, če bo ministrici uspeli postrgati simbolične štiri odstotke, ki na parlamentarnih volitvah pomenijo prestop praga za vstop v državni zbor.
Trije prvokategorniki
V Sloveniji imamo le tri aktivne politične prvokategornike, Janšo, Pahorja in Karla Erjavca. V to kategorijo se lahko uvrstijo le tisti, ki so vsaj dva mandata ključni krojači slovenske politike. Tudi v predsedniški tekmi brez podpore prvokategornikov ni mogoče zmagati. Ta hip se zdi, da Šarec ni niti v čakalnici za prvo kategorijo, kjer se trudita Miro Cerar in Dejan Židan. Od prvokategornikov je Pahor kandidat, Janša ga de facto podpira, Erjavec pa je tudi modro presodil, da nima smisla zapravljati denarja in energije, če lahko podpreš očitnega volilnega favorita.
Borut Pahor je na začetku kampanje napovedal, da bo po dolgem in počez prehodil 1000 kilometrov. Zdi se, da nihče ni opazil, da jih na sprehodih po Sloveniji naredil le 700. To je malenkost v primerjavi s Pahorjevimi obljubami pred volitvami leta 2008 in napovedmi po njih v vlogi predsednika vlade. Pahor je bil po treh letih na čelu vlade osovražen in povsem na javnomnenjskem dnu. Le leto pozneje je spet bleščeče zmagal. Politični igralec, ki mu ni para.
