S POMOČJO DOBRIH LJUDI

Sara prestala osemurno operacijo tumorja, sporoča: Dobro sem!

Objavljeno 05. maj 2016 12.44 | Posodobljeno 05. maj 2016 12.45 | Piše: Maja Kepic

Tumor bi v njeni glavi še rasel, če si ne bi s pomočjo dobrih ljudi posega plačala sama.

Dva dni pred operacijo je pogumna 25-letnica v pesek zapisala: Zdrava bom! Foto: Facebook / Sara Mavri

GREIFSWALD – Zaskrbljena in žalostna je bila 25-letna študentka ekonomije Sara Mavri, ko smo jo februarja letos obiskali v skromnem domu njenih staršev na obrobju Kopra. »Tumor v moji glavi je vse večji, a v Sloveniji nimamo niti kirurgov niti aparatur, da bi mi tvorbo lahko kar se da spešno odstranili,« nam je potarnala. Z veliko odločnosti in tudi svojeglavosti je pogumni Primorki naposled uspelo. Pred nekaj dnevi je odšla na operacijo v Nemčijo in jo uspešno prestala. A pri vsem skupaj je še vedno boleče to, da si je poseg morala plačati sama, saj slovenska zdravstvena zavarovalnica ni hotela primakniti niti evra.

»Dobro sem,« nam je včeraj popoldne po telefonu sporočila Sara in se rahlo nasmehnila. »Poseg je bil zahteven, na operacijski mizi sem bila kar osem ur,« je povedala in dodala: »A na srečo je vse potekalo brez zapletov, ekipa z dr. Henrichom Schröderjem na čelu se je odlično odrezala.«

Hvala vam, dobri ljudje. Brez vas mi ne bi uspelo!

Zaveda se, da bo okrevanje še dolgotrajno: »Ta trenutek pravzaprav niti ne vem natančno, kaj vse me še čaka. Zaenkrat sem tukaj, na nevrološki kliniki v Greifswaldu, kjer zame lepo skrbijo. Gotovo bom ostala še kakšen teden, nato me čaka naporna pot domov in seveda veliko počivanja. Še več mesecev bo minilo, preden se bom dokončno postavila na noge in zaživela normalno življenje,« s trezno glavo pove Koprčanka. Bodri jo misel na to, da je počutje iz dneva v dan boljše: »Razlika je očitna! Nisem več tako utrujena, kot sem bila pred operacijo, misli so vse bolj zbrane in na splošno se v svoji koži počutim bolje.«

»Hvala vam, dobri ljudje!«

Pot na sever Nemčije pa je bila dolga in trnova. Spomnimo: pri Koprčanki so se prvi bolezenski znaki (kronična utrujenost, zmedenost, glavoboli) začeli pojavljati poleti 2014. A ko je obiskala svojo osebno zdravnico in ji zaupala težave, jo je poslala – k psihiatru. Ta pri 25-letni študentki ni našel nič oprijemljivega, zato je Sara zamenjala osebnega zdravnika in septembra 2015, torej leto pozneje, so jo končno poslali na pregled glave, na katerem so odkrili cisto na pinealni žlezi. Po mnenju naših zdravnikov (še) ni bila dovolj velika, da bi jo odstranili, stanje pa se je slabšalo. »Po desetih urah trdnega spanja sem se zbujala izčrpana, moje mišice so bile težke in telo utrujeno. Pestil me je vse močnejši pritisk v glavi, zaradi katerega sem vse težje razmišljala, nagajal mi je spomin. Počutila sem se izjemno zmedeno in žalostno,« nam je februarja nesrečno razlagala Sara.

Poskusila je vse, kar so ji predlagali zdravniki, zatekla se je celo k biomedicini in alternativnim metodam zdravljenja, a nikomur se tvorba v centru njene glave ni zdela dovolj pomembna, da bi se odločil za kirurški poseg. Na začetku letošnjega leta je na lastno pobudo stopila v stik z dr. Henrichom Schröderjem, direktorjem greifswaldske klinike za nevrokirurgijo. »Prebrala sem, da bi bila operacija zaradi njegove tehnike in sodobnejših aparatur, ki jih ima na svoji kliniki, veliko manj invazivna. To je bil glavni razlog, da sem se odločila zanj, saj mi je ponujal hitrejše okrevanje z manjšo možnostjo zapletov med operacijo in po njej.«

Pa se je še enkrat zapletlo, saj je morala za operacijo v Nemčiji zbrati 20.000 evrov, vendar slovenska zdravstvena zavarovalnica denarja zanjo ni hotela dati: »Zavrnili so me z argumentom, da v Sloveniji nisem izčrpala vseh možnosti zdravljenja.« 
Sari ni preostalo drugega, kot da donacije za poseg začne zbirati sama. V akcijo je stopila prek medijev, tudi Slovenskih novic, družabnih omrežij, organizirali so nekaj dobrodelnih koncertov. »Tole pa le napiši, če boš pisala članek,« mi je Sara na koncu včerajšnjega pogovora še položila na srce: »Hvala vam, dobri ljudje, ki ste mi tako ali drugače priskočili na pomoč, ko sem jo najbolj potrebovala. Brez vas mi ne bi uspelo!«

 

Deli s prijatelji