Takšne ženske ne srečaš vsak dan, morda le enkrat v življenju. Prihodnost lahko ugleda že, ko sliši tvoj glas. Strašljivo ali neoprijemljivo, ljudje derejo k njej. Po tolažbo, a ona pove resnico. Tudi ali predvsem tisto, pred katero si zatiskamo oči. Pred vrsto leti je glasno odmeval dogodek, ko je našla ugrabljeno dekle v Avstraliji. O izgubljenem malezijskem letalu trdi, da je v gozdu ob plaži. Na otoku, ob potki. Nekaj brodolomcev še živi. Sara Memić je zelo posebna ženska.
Na svoj poročni dan pri petindvajsetih letih je vedela, da bo njen mož umrl v prometni nesreči. Pred petimi leti so arheologi Pokrajinskega muzeja Ptuj ostali brez besed, ko jim je že pred izkopavanjem starorimskega najdišča povedala, kaj natančno je tam, ter predmete opremila še z letnicami. Kdor jo je srečal, težko zanika, da ima gospa Sara v sebi moč, ki je uradna znanost (še) ne zna pojasniti. Sposobnost vpogleda v življenje in smrt ne glede na prostor in čas.
Prijazna, a tudi samosvoja in odločna Banjalučanka, ki je dom že pred več kot tridesetimi leti našla v Sloveniji, še vedno govori pretežno v materinščini, ko dramatično in poetsko skače s teme na temo. Trenutno jo še najbolj zaposluje diagnosticiranje bolezni. Pri sogovorniku vidi, v katerih delih telesa so potencialna žarišča vnetij oziroma za zdravje negativnih procesov.
Gospo Saro obiščemo v jutranjih urah v njenem stanovanju v Šiški, kjer živi skupaj z mlado odvetnico, ki jo je že pred leti sprejela kot hčerko. Njun dom je poln cvetja, rezanega in vsajenega.
Tik ob sebi ali pred seboj imate pogosto rastlino. Med drugim ste se je skoraj ves čas dotikali v eni od televizijskih oddaj, v kateri so vas ljudje po telefonu spraševali o ljubezni, denarju in zdravju. Očitno imate zelo radi cvetlice.
Drži, ampak kaj ko ne dišijo več.
Zakaj ne?
Ker ste tako zelo dobri.
Kaj mislite s tem?
Dobri v narekovajih. Ljudje, namreč. Poslušajte me, draga moja, toliko sem starejša od vas, da bi vas lahko rodila. Na tem svetu ni nič več tako, kot bi moralo biti. (Prosi me, naj ugasnem diktafon, saj bi rada še nekaj povedala, ko je ne snemam. Že čez nekaj sekund, še preden nadaljuje, zazvoni njen mobilnik in nemudoma se oglasi.) Halo? Izvolite, povejte na kratko. Točno tako, mili moj, čau!
Že ob našem prihodu vam je dvakrat zvonil telefon. Se trenutno ukvarjate s kakšno posebno zanimivo zadevo?
(Telefon nastavi na neslišno zvonjenje.) Rada bi združila Italijo in Slovenijo. Ne politično, temveč kulturno. Tisto, kar me zanima, so izkopanine. Slovenci niste takoj doumeli, kakšne vrste človek sem.
Smo bili skeptični?
Ne, biti skeptik je nekaj drugega. Slovenci se preprosto odločite, da nečesa nočete sprejeti oziroma imeti. Mislili ste si, prišla je iz Bosne in kar nekaj govori. Ne, govorim, kar mislim! Zakaj ne bi denimo na glas rekla, da imate lepe modre očke? Mislim, da sem v vseh teh letih, odkar živim v tej državi oziroma družbi, zanjo naredila ogromno dobrih, lepih stvari. Še veliko jih lahko.
Na kaj, kar ste naredili, ste najbolj ponosni?
Kadar sem komu pravočasno povedala za bolezen in tako preprečila, da bi bilo kaj hudo narobe. Nekdo je pravi človek le – ne glede na svoj status – kadar da vse od sebe, da reši drugo življenje. (Nenadoma me resno opozori, na kateri del telesa moram paziti, in svetuje obisk pri zdravniku.)
Prijateljice in sodelavke so me, ko sem jim povedala, s kom bom opravila intervju, skoraj vse po vrsti prosile, naj vas vprašam, kaj vidite v njihovi prihodnosti. Tako verjetno ne gre. Vi morate slišati glas v živo, kajne?
Ta trenutek vam lahko kaj povem le v zvezi z vašimi najožjimi člani, kaj bo z mamo, atijem, sestro. Če me vprašate, vam bom odgovorila. Kadar sprašujete za koga zunaj tega kroga, ne morem odgovarjati. To bi bilo tračarjenje. Jaz nisem rumeni tisk.
Verjetno se vas ljudje večinoma kar bojijo, ker vidite, česar večina ne.
Ne bi rekla. Ne grizem, nisem napadalna. Ljudje se bojijo le resnice. Denimo k meni pride mlado dekle in reče, da se v zvezi s fantom že pet let slepi, in jaz vidim, da ji kot moški zares ni usojen. Ona mi prikima, a si reče, da zagotovo nimam prav. Še naprej laže sama sebi. To je najhujša laž med vsemi. Me razumete? Ljudje si v resnici ne želijo resnice.
Prosim, podrobneje razložite, kaj natančno se zgodi, ko pogledate v človekovo prihodnost, in kaj za ta uvid nujno potrebujete?
Moram le slišati človeka, ko me nekaj vpraša. To je vse. Takoj vidim njega v okolju, kjer živi, kdo je ob njem in kaj počne.
Kako to doživljate?
Tega me še nihče ni vprašal. Tudi v filmu ne (dokumentarcu Pogled v prihodnost, ki so ga posneli na TV Slovenija, op. a.), ker ni bilo časa. Zelo težko je živeti z nečim, česar ljudje ne razumejo. Nekateri se posmehujejo, mislijo, da sem nora, drugi se obračajo stran. Spoštujem vsako mnenje, a vem, kaj vidim.
Kaj je sploh ta dar, ki ga imenujemo jasnovidnost?
Nekaj, kar nosiš v sebi. Vsakdo se s to sposobnostjo rodi, a le pri redkih se ohrani. Običajni ljudje imajo dve očesi, jaz imam še nekaj več.
Tretje oko.
Temu ne bi rekla tako. Jasnovidnost je del moje duše. Ljudem, ki te sposobnosti nimajo, ne vedo in tudi ne morejo vedeti, kako zelo me izčrpava, koliko energije mi vzame. Nisem dovolj cenjena in spoštovana, škoda me je. Najbolj me boli, ker se doslej še niti eden od zdravnikov in znanstvenikov ni sam obrnil name.
Zakaj?
Da bi me testirali, preizkusili. Najlaže je, če vam moram povedati, ali se boste poročili ali ne. To zame ni dovolj velik izziv.
Se bom poročila?
(Z nasmeškom.) To je intervju.
Prav imate. Kaj boste storili, da se boste lahko še bolj dokazali?
Vsaj za kratko obdobje bi rada še letos odšla iz Slovenije. V Italijo, da bi našla svoj pristan. Stabilnost. Želim si doseči nekaj zares izjemnega, dokler sem še živa. Nekateri pustijo za seboj lepe izdelke, drugi hinavščino, tretji otroke, četrti bogastvo, jaz pa bi rada dala svoj pečat v znanosti.
Tudi hinavščina je nekakšna zapuščina, dediščina – ostane za človekom, ko ta umre?
(Se razburi.) To je neumno vprašanje, saj zelo dobro veste, da je tako in nič drugače! Svet je zelo drugačen kot pred sedemdesetimi leti. Ljudje so podli, zahrbtni in zavistni.
Je težava v obsedenosti z denarjem, ki jo na eni strani poganja pohlep, na drugi pa boj za preživetje?
Pohlep je največja težava današnjega časa. Zaradi njega ocenjujemo druge, kdo so in od kod prihajajo. Če ne bi bilo tako, bi tudi pri meni najprej videli žensko, ki hoče ljudem pomagati. Ne le tako, da človeku svetujem, da mora zdravniku, ali povem, kdaj bo imel otroke. Rada bi se resneje uveljavila v medicini in znanosti, za kar v Sloveniji žal nimate posluha.
No, dosegli ste najmanj en izjemen uspeh na znanstvenem področju, ko je tudi direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj skupaj s sodelavci javno priznal, da ste jih osupnili s poznavanjem arheoloških podrobnosti in letnic izkopanin, marsikaj pa so še sami prvič slišali iz vaših ust.
Iz srca sem hvaležna tako gospodu direktorju kot njegovemu sodelavcu, ker sta bila tako pogumna, da sta mi kot popolnemu laiku dala priložnost in sem lahko prišla na teren ter dokazala, da moje videnje ni larifari. Še zdaj se v polnosti ne zavedam, kakšno bogastvo se skriva v meni. Lepo je, ko ti tudi drugi javno dajo priznanje, pa čeprav ga v resnici ne potrebujem. Ne zanima me, kaj govorijo ljudje. Preveč sem žilava, da bi me kdo ustavil pri mojem delu.
Pravi jasnovidci so bili nekoč nesporne avtoritete v družbi. Imate ali ste kdaj imeli vzornika?
Ob neki priložnosti so me primerjali z Vango (pokojno, svetovno znano slepo jasnovidko, op. a.), kar je bil zame velik kompliment. Ona je moja edina vzornica.
Menda je k vam na posvete med drugim hodil pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek?
Kdo vam je to rekel? To je največja neumnost.
Kaj pa drugi slovenski politiki, so že bili pri vas?
Ne zanima me, kaj je kdo po poklicu, le to, ali je dober človek. Politika je ledena, trda kot kamen, zato je ne maram. Tudi politiki mi niso preveč pri srcu. Vsi po vrsti bi morali odkorakati iz parlamenta, kjer so nekateri že dvajset let, in zamenjati bi jih morali vi, mladi. Ali je že bil kateri od politikov pri meni? Poglejte, kadar se človek znajde v stiski, razpet med vodo, ognjem in nebom, bi prišel še k hudiču, da ga reši, kaj ne bi k meni! Veste, vsi imamo srce zato, da mu sledimo, in če bi mu, bi nam bilo precej lepše. Topleje in svetleje.
Ste jasnovidni ljudje kakor koli povezani med seboj?
Ne. Ste vedeli, da v Slovenijo nisem prišla zato, ker bi bila begunka, temveč zato, ker sem bila poklicana?
Kdo vas je poklical?
Gospod, takrat je bil še zelo mlad, zdaj je žal že pokojni. Povabil me je, da bi z njim sodelovala v eni od državnih ustanov, pa je doživel strašansko odklonilen odziv sodelavcev. Še danes ne morem verjeti, da so lahko ljudje lahko tako zaostali v dojemanju. K sreči imam kljub vsem negativnim izkušnjam še vedno veliko srce za sočloveka in nikoli se ne bom spremenila. Veste, človeško je, da se ne spreminjaš! Kadar denimo dobiš višji položaj v službi, takrat se vidi, ali ostaneš zvest temu, kar si ali ne. Najpogosteje se človek pri vzpenjanju po karierni lestvici spremeni na slabše in prijatelji ga ne prepoznajo več, saj počne slabe stvari. Po treh letih se potem čudi, zakaj okoli sebe nenadoma nima več svojih ljudi, ki ga imajo radi. Človek bo izbrisan iz spomina, a zlo, ki ga bo storil, ne bo nikoli pozabljeno. V tem je bistvo vsega. Ko bi se ljudje bolj zavedali, kaj s svojimi dejanji ustvarjajo dolgoročno!
Kakšna je razlika med jasnovidcem in vedeževalcem?
To je tako, kot bi me vprašali, kako se razlikujeta sirnica in burek, dve zelo različni jedi! Vem, koliko sem vredna kot jasnovidka, in zato bom naredila vse, da imajo kaj od tega pravi, dobri ljudje tukaj v Sloveniji. Ta država je tudi meni veliko pomagala, zato ji moram to povrniti. Ne sodim v skupino nehvaležnih. Vas smem zdaj jaz nekaj vprašati?
Izvolite, seveda.
Kaj je z letalom?
Mislite malezijsko letalo, ki ga več tednov po nesreči še niso našli, določene sledi pa so v Indijskem oceanu? Zdaj naj bi se pojavil sms enega od preživelih s sporočilom, da so na kopnem.
Res ga ni v morju! To govorim že več dni, kolikor se ukvarjam s tem primerom, ki me zelo obremenjuje. Letalo je v gozdu ob plaži. Na otoku, ob potki. (Na hitro nariše skico.) Nekaj je živih, pa tudi mrtvih ljudi. Če imam prav, bom pri sedemdesetih letih končno opozorila svet nase, posredno pa seveda tudi na Slovenijo. Spet bom dokazala (pred leti je zelo odmeval dogodek, ko je našla ugrabljeno bosansko dekle v Avstraliji, op. a.), da sem se sposobna spoprijeti še s čim večjim, kot le vsakodnevno poslušati tarnanje žensk, kar me grozno utruja, saj večinoma lažejo.
Kaj vas na splošno najbolj moti v Sloveniji in kako bi lahko to spremenili?
Nisem obremenjena niti z denarjem niti z bogastvom, temveč z dejstvom, da ni več ljubezni. S tem, da se ljudje ne družijo več na domovih. Verjemite, če bi vsak od nas kaj naredil že samo v tej smeri, bi država zacvetela! To si dobro zapomnite. Če bi bila jaz na čelu te lepe države, bi bilo moje prvo dejanje odprtje tovarn, da bi v njih lahko takoj delali vsi mladi, ki nimajo dela. To ni politični govor, to je ljudski govor nekoga, ki si iskreno želi pomagati.
Kaj se bo zgodilo z našo državo v prihodnje?
Ta odgovor vam bom ostala dolžna. Pred leti sem napovedala krizo bank, zdaj lahko povem le to, da bo veliko zmanjšanje tudi na vseh drugih področjih v družbi. Slovenci ste hladen narod, čeprav v vaših prsih bije srce, ki zelo trpi, boli, tudi ljubi. Mamo, očeta in ljubezen. Delate pa se močnejše od zidu. Nič čudnega, da vas ima toliko psihične težave! Moraš znati reči, kaj te boli. Če tega ne moreš izreči sočloveku, pojdi vsaj k reki. Ta te ne bo nikoli obsojala, pomagala ti bo. Ozdravila bo tvojo dušo. Moraš najti izhod, sicer bo šla vsa pamet po zlu.
Številni napovedovalci prihodnosti trdite, da se nam hitro bliža konec sveta, kot ga poznamo, ker človeštvo uničuje samo sebe.
Zagotovo, narava nam bo vse vrnila, saj je večja od nas. Če bi bili bolj pametni, se voda nikoli ne bi smela prodajati, pa se. Nihče tudi ne misli na ljudi, ki nimajo dela in si je ne morejo kupiti. Vse sovraštvo, pohlep in vojne – tudi v prihodnje – bi lahko preprečili. Poglejte Patrio: odkar se vleče, občutim eno samo slabost. Glede na to, kako lep zapor imamo, opremljen s televizijo in podobnim, bi še jaz šla vanj, pa nisem kriva.
Kdaj ste prvič občutili, da imate izjemen dar jasnovidnosti?
Že kot majhna deklica. Ves čas sem pripovedovala, kaj se bo zgodilo, pa mi niso verjeli, a so bili potem strašno presenečeni, ko se je uresničilo. Mama me je pri dvanajstih letih peljala k zdravniku specialistu in tudi on je ugotovil, da sem poseben otrok, ter ji svetoval, naj o tem nikomur ne govorimo, saj bom narobe razumljena in bomo imeli le težave. Tako je moj dar postal moja in mamina skrivnost.
Kaj pa oče?
Izgubila sem ga že pri dveh letih, vendar izguba nikakor ni povezana z mojo jasnovidnostjo.
Kot najstnica ste sošolkam prerokovali iz kave, pa čeprav je niste potrebovali – menda prav zato, da bi zakrili svojo nadarjenost?
Res je. Še danes so vedeževalke, ki berejo iz kave ali kart, družbeno bolj sprejemljive kot jasnovidke. A morate vedeti, da se vsega da naučiti, le jasnovidnosti ne.
Če se vrneva na dih jemajočo izkušnjo na Ptuju. Po izobrazbi ste osnovnošolska učiteljica, pa ste natančno določili letnice sveže najdenih antičnih predmetov, kot so črepinje in lobanje. Kako?
Denimo na najdenem skeletu sem preprosto videla številko, letnico in ujemala se je s tisto, ki jo je ugotovil arheolog. Le on, saj nihče drug še ni imel teh podatkov. Tako jim je postalo jasno, da z menoj ni šale. Sploh ko sem povedala tudi za stvari in predmete, ki jih do tistega trenutka niso našli, pozneje pa.
Kaj storite, kadar vaša napoved ni pravilna?
Nikoli se ne zmotim, ko me človek sprejema. Pogosto vidim slike zelo na dolgi rok ali pa me zanese v preteklost. Včasih oseba namerno blokira sliko, noče razmišljati o tem, kar govorim, ali pa laže, in ko to počne, mi zastre še jasnejši pogled. A ne more uiti temu, kar vidim. Potem se vrne čez pet let in reče, joj, oprostite, prav ste imeli. Nekaterih pa ne vidim nikoli več, četudi se jim uresniči, kar sem napovedala. Na svetu je preveč nehvaležnih ljudi. Pa pustimo to, zdaj sem tako zelo vesela, da sem imela prav glede letala, pismo rosno!
Kako se sicer počutite, ko se uresniči, kar ste napovedali?
Kadar dobim neposredno potrditev, da sem imela prav, je to neverjetno zadovoljstvo. Ne more ga zamenjati noben denar na svetu.
Zakaj, menite, trenutno najbolj potrebujejo vašo pomoč prav zdravniki?
Zdravniki delajo in bodo delali vse več napak. Vsaka napaka v medicini pa je zelo nevarna in lahko ogrozi življenje. Vem, da so doktorji preobremenjeni in niso dovolj plačani – jaz bi jim dala najvišje plače – a morali bi se naučiti biti bolj mirni, sproščeni in prijazni. Ne glede na to, kaj pri človeku odkrijejo. (V stanovanju zazvoni zvonec in kmalu vstopita ženska in moški, stranki gospe Sare.)
Smem postaviti še kakšno vprašanje, preden se poslovim?
Seveda.
Zase vidite, kaj se vam bo zgodilo?
Tudi, vse. Ne boste se me prav lahko in kmalu rešili. (Nasmeh.)
Menda nikoli ne poveste, kadar pri človeku ali njegovih bližnjih vidite smrt?
Tako je, to sem povedala le enkrat, svojemu bratu za sina. Bilo je grozno, ko se je kmalu dejansko zgodilo. Kadar vidim smrt, človeku povem le, da na sliki vidim tudi grobove ali pokopališče.
Trdite, da se ljudje rodimo s točno določeno usodo, ki ji težko ubežimo, ni pa nemogoče.
Tako je, to piše na čelu vsakogar. Osemdeset odstotkov človekovega življenja je v človekovih rokah, dvajset odstotkov pa določa usoda. Svojega moža sem rotila, naj tistega usodnega dne ne gre na pot z avtom, a me ni poslušal. Le zamahnil je z roko in dejal: Kaj pa ti veš!
Ali se nam v bližnji prihodnosti na Slovenskem obetajo kakšne naravne nesreče?
Da, dve bosta, zelo hudi. Za eno vidim, da bo v kraju, ki se začne s črko M. Tukaj bo divjala reka in sprožali se bodo zemeljski plazovi.
Vidite v prihodnost pa tudi v preteklost. Kako daleč nazaj?
Zelo daleč. Lahko vas vidim že kot dojenčico in deklico. (Pove, kje natančno je bila postavljena moja otroška postelja glede na vhod v stanovanje. Zares je bila natančno tam.)
Še zadnje vprašanje – nimate otrok, kajne?
Ne, imam pa vas. (Hudomušno.) Drago dete, pazite se, če boste napisali slab članek!
