NA KOŽO

Sanjska služba

Objavljeno 23. april 2016 00.35 | Posodobljeno 23. april 2016 00.36 | Piše: Bojan Budja
Ključne besede: komentar

Denar je jezik, ki ga razumejo povsod po svetu. Od Paname do Slovenije.

Bojan Budja. Foto: S.N.

Po kakem letu ta okvir znova namenjam študentariji. Ne vsej, njeni eliti. Že Finžgar je pred stoletjem in nekaj drobiža v avtobiografski povesti Študent naj bo razpredal o krivici in nepoštenosti. Kako so morali revni, obubožani in praviloma podeželski otroci sedeti v zadnjih klopeh, kako se je skozi študij prebijal brez fičnika ter kako sta se enim cedila med in mleko. Danes ni prav nič drugače. Celo dosti huje je. Študent lahko obogati tudi brez staršev in njihovih panamskih davčnih oaz, le do korita se mora primerno spretno zriniti. Nakar mu vse do penzije vsakomesečno pade na račun nekaj tisoč evrov, še vsaj dvakrat toliko pa v prostem času, ki ga je v izobilju. Biti študent s statusom študentskega funkcionarja je sanjska služba.

Vsakoletno razne študentske organizacije obrnejo kakih petnajst milijonov. Kajpak evrov. Obračajo jih po svoji volji in po načelu več meni, nekaj tudi tebi. Kje in kako milijoni poniknejo, je njihova stvar, odgovorni so le skupnosti študentov. Sami sebi. Zakoni zanje ne veljajo, ravnajo se po internih aktih. Ki jih pišejo in sprejemajo sami. Pa to nikogar v deželi, imenovani Slovenija, prav nič ne moti. Če me spomin ne vara, je celo znamenita Štefanečeva komisija za preprečevanje korupcije prostodušno priznala, da se v zgodovini svojega obstoja s študentskimi organizacijami in njihovimi funkcionarji še ni ukvarjala. Ker da to ni njena pristojnost. Je pa moja. Gre tudi za moje in vaše evre!

Lani ta čas sem se spraševal, kako lahko ŠOUL (Študentska organizacija Univerze v Ljubljani) meče milijone za gradnjo študentskega kampusa sredi Ljubljane. In kako so lahko izbrani študentski funkcionarji že z nakupom zemljišča, katerega namembnost tovrstne gradnje sploh ni dopuščala, bajno zaslužili. Odgovor je bil molk. Pa četudi prostorski plan občine kaže, da bi moral tod stati železniški tir, ki naj bi Primorsko povezal z Gorenjsko. Namesto njega danes na tem mestu stoji kampus, ki povezuje študentsko elito. Te dni pa še izvem, da je v njem že zaposlenih pet nekdanjih študentskih funkcionarjev. Predvidevam, da s plačo, dostojno funkcionarskega ugleda.

Ne vem sicer, koliko je tem izbrancem študij pripomogel k znanju jezikov, a enega dokazano temeljito obvladajo. In to najkoristnejšega, kajti denar je jezik, ki ga razumejo povsod po svetu. Od Paname do Slovenije. 

Deli s prijatelji