LJUBLJANA – Bilo je soparno popoldne v središču mesta. Pričakala nas je na avtobusni postaji na Aškerčevi v Ljubljani. Ko nas je opazila, se je nežno nasmehnila. Pogled na prikupno dekle ni dal slutiti, kako težka je zgodba, ki se skriva za njenimi nebesno modrimi očmi. Šele ko smo se usedli v njen priljubljeni lokalček na obrobju Ljubljane, kjer trenutno živi, in je ob beli kavi začela razkrivati tančico za tančico svoje temne preteklosti, nam je postalo jasno, da življenje komaj 19-letne Sandre Janša v mnogih ozirih spominja na žalostno zgodbo o novodobni Pepelki.
Otrok alkoholikov
Sandra se je rodila staršem alkoholikom. Mama niti zdaj, kadar jo vidi, kar sicer ni ravno pogosto, ni trezna, oče dela v Belgiji in je le redko doma, morda enkrat na leto se vidita v njegovi rodni Dobrni. Sandra ima še bratca in sestrico, s katerima so jo, ko je imela manj kot deset let, poslali v rejništvo, saj starši po oceni centra za socialno delo v ljubljanskih Mostah, kjer so takrat živeli, zanje niso mogli več skrbeti. Njena mama je medtem zamenjala kar nekaj partnerjev, tako da je Sandra dobila še polbrata in polsestro, a tudi njiju so odvzeli in ju dali v rejništvo.
»Oče je ozdravljen alkoholik, že 15 let ne pije, ampak mu je mami prepovedala stike z nami. No, mama je dejala, da nas oči ni hotel obiskovati, oči je rekel, da mama ni hotela, da se videvamo,« je odnos med njenimi starši zmedeno opisala Sandra. Zelo dobro se spomni dneva, ko je morala v rejo: mami je na kavču jokala in ji dejala, da bodo šli k drugi teti, da pa bodo čez leto ali dve prišli nazaj k njej. A to se ni nikoli zgodilo.
Z ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so nam sporočili, da je bilo konec avgusta 2014 v rejniških družinah nameščenih 1007 oseb, med njimi 762 mlajših od 18 let. Še 256 otrok je nameščenih v rejniških družinah sorodnikov. V Sloveniji je trenutno 727 oseb, ki imajo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Osnovna mesečna rejnina za enega otroka znaša 529 evrov. Ob prvi namestitvi otroka v rejništvo je rejnik upravičen tudi do enkratnega prejemka v višini 280 evrov. Rejnik, ki izvaja tovrstno dejavnost kot poklic (tako je bilo tudi v primeru Sandre Janša) in ima v skladu z normativom v rejništvu tri otroke, prejme mesečno 1587,27 evra, poleg tega se mu plačujejo tudi prispevki za socialno varnost v višini 299,35 evra. Rejnina in sredstva za prispevke za socialno varnost se ne upoštevajo pri plačilu dohodnine. |
Navzven vse lepo, v resnici pa ...
Čeprav ji je bilo kot deklici težko razumeti, zakaj so jo iztrgali staršem, ji je bila rejnica na začetku všeč. »Ko smo prvič prišli k njej, je bila zelo prijazna. Njen mož se je držal bolj pri strani, takoj se je videlo, da ima ona glavno besedo,« se prvih vtisov o novi družini spominja Sandra. Živeli so na manjši kmetiji.
A stvari so se kmalu po prihodu začele zapletati, saj je rejnica, po poklicu sociologinja, zaposlena na Mestni občini Ljubljana, ki je sama že imela tri biološke otroke, četrti pa je bil na poti, od nje zahtevala stvari, ki jih prej ni bila vajena: »Obroke smo jedli ločeno, razen kosil ob vikendih. Zaklepala me je v sobo, zaklepati je začela tudi celotno stanovanje. Na večino obiskov, v trgovino ali k starim staršem, nas, posvojenih otrok, ni vzela s sabo,« se z grenkobo spominja Sandra.
Tudi kaznovala jo je pogosto, večkrat brez pravega razloga. »Nikoli ne bom pozabila, kako me je poslala v sobo, naj se učim angleščino, nepravilne glagole. Na koncu, je rekla, me bo vprašala, in če se jih bom dobro naučila, je obljubila, da me bo skupaj s svojimi otroki vzela na kopanje v Atlantis. To je bila zame velika motivacija, saj sicer nikamor nisem smela z njimi. Z veliko vnemo sem se usedla za knjige, potem je sledil test. V povprečju le dveh od desetih glagolov nisem znala. 'Ne, nisi bila dovolj pridna. Ostala boš doma in se učila naprej!' mi je zabrusila. V tistem trenutku se mi je sesul svet,« je z motnimi očmi povedala 19-letnica.
Še slabše se je godilo njenemu bratcu, ki je imel v nasprotju z njo resne učne težave. »Do njega ni imela usmiljenja. Rejnik ga je celo pretepal. Mene tepli niso, sem pa kdaj dobila kakšno klofuto, verjetno sem si jo tudi zaslužila...« ji zmanjka glasu. Najbolj so jo bolele žaljivke. »Vseskozi me je zmerjala z lažnivko in tatico. Svojim otrokom je govorila, da nisem dober človek, da se ne smejo družiti z mano, da ne bi še sami postali takšni, kot sem jaz. Ogovarjala me je tudi s kletvicami, bila sem kurba in prasica.« O tem, v kakšnih razmerah odrašča, si ni upala povedati nikomur. »Prijateljic nisem pogosto pripeljala domov, če sem pa že jih, je bila rejnica vedno vsa sladka. 'A boste sokca in piškotke?' je bila prijazna, tako da tudi če bi hotela tarnati, mi nihče ne bi verjel. Enkrat sem se potožila socialni delavki, a je rejnica vse besede obrnila proti meni. Tudi določene zveze je imela, glede na to, da je delala kot sociologinja.«
Sandro Janša in Tadeja Kelca je pred kratkim spoznal tudi pisatelj Ivan Sivec, ki se je odločil, da njuno zgodbo opiše v knjigi Pege na soncu. »Knjiga bo izšla v oktobru in je pisana kot njun dnevnik. Oba sem večkrat obiskal, in ko sem se pogovarjal z njima, sem dobil vtis, da večina tistih, ki pomagajo otrokom v stiski, opravljajo svoje delo zelo dobro, vmes pa so tudi črne ovce, ki to delajo predvsem za denar. Tudi v Sandrinem primeru ni bilo veliko drugače. Tako Sandra kot Tadej sta name naredila globok vtis zaradi svoje odkritosrčnosti, oba sta na hitro dozoreli osebi, veliko zrelejši kot marsikdo drug, ki odrašča v urejenem družinskem okolju,« nam je povedal priljubljeni pisatelj. |
Pot v svobodo
Sandra se je začela zapirati vase, ko je prišla domov, se je kar sama zaklenila v sobo. »Vse bolj sem bila prepričana, da nas ima rejnica samo zaradi denarja. Oni so hodili na morje, v toplice, nas tri pa je pošiljala na počitnice s Karitasom ali Rdečim križem, samo da je bilo zastonj.«
Ko je bila stara 17 let, se je udeležila tabora socialnih veščin, kjer je spoznala Tadeja. Tudi on je odraščal v rejniški družini. »A on se je z rejniki dobro razumel. K njim je prišel že kot dojenček in so ga res vzeli za svojega. Šele Tadej mi je odprl oči, da tako ne morem živeti. Do takrat sploh nisem vedela, da imam svojo rejniško družino pravico zapustiti.« Enkrat po šoli preprosto ni šla domov. Nastanili so jo v krizni center, socialne službe pa so sprožile postopek zoper njena rejnico in rejnika, ki jima je sodišče nato izreklo prepoved približevanja, pristojno ministrstvo pa jima odvzelo dovoljenje za rejništvo otrok.
Sandra zdaj živi v vzgojnem zavodu. »Tukaj mi je bolje. Sicer imamo precej stroga pravila, doma moramo biti najpozneje ob devetih zvečer, ven s prijatelji torej ne hodim, kot to počnejo moji vrstniki. Vsak skrbi za določena opravila, a tako se mi zdi tudi prav, red mora biti,« je zrelo povedala.
Sandra je končala trgovsko šolo – tja se je vpisala, ker ji je rejnica vseskozi govorila, da za štiriletno šolo ni dovolj pametna –, zdaj se izobražuje na dodatnem dvoletnem programu za ekonomskega tehnika. Med prostim časom prek študentske napotnice dela kot natakarica v enem od trzinskih lokalov.
Sanja, da bo nekoč postala socialna delavka. »Ker imam veliko izkušenj na tem področju in ker vem, kje so največje napake v našem sistemu, na kaj bi na centrih za socialno delo morali biti pozorni. Verjamem, da mi bo uspelo,« se je za konec pogumno nasmehnila modrooka junakinja.
