Sandra po dveh letih le dočakala hčerko

NOVA GORICA – »To je bilo tako veselje! Mama in hči sta dolgo živeli narazen,« prve trenutke potem, ko je Nigerijki Sandri Amos po več kot dveh dolgih letih boja le uspelo premagati birokratske ovire in 16-letni hčerki Promise omogočiti prihod v Slovenijo, opisuje Sandrin mož, Novogoričan Miran Vodopivec. Teden, ki se izteka, je bil zanje eden najsrečnejših doslej, saj so na slovenskem veleposlaništvu v Egiptu v roke le prejeli vizum, s katerim je lahko Promise pripotovala v našo državo. Na obrobju mesta Ibadan na jugozahodu Nigerije je živela s teto in brez očeta, in to v zelo težkih razmerah; glede na siceršnje razmere v državi (omenimo samo islamistično skupino Boko Haram, ki terorizira tamkajšnje prebivalstvo in ki je odgovorna za lansko ugrabitev 200 šolark, da bi jih prodali v suženjstvo) je bil strah njene matere povsem razumljiv. Ta se je za to, da bi hči prišla k nam, borila vse od poroke z Miranom pred več kot dvema letoma.

»Želim si, da pride sem, saj se bojim zanjo. Vseskozi jokam in ne vem, kaj naj še naredim. Želim biti s hčerko in jo zaščititi, otroci tam niso na varnem,« nam je konec marca v solzah pripovedovala Sandra, ko je nov poskus, da jo pripelje v Slovenijo, spet splaval po vodi. Tokrat je bila kriva njena rodna država, saj so dekletu, ki je skupaj s sorodnikom s kovčki na nigerijskem letališču čakalo na polet proti Egiptu, preprečili izstop. Razlog? Nigerijski predsednik je zaradi bližajočih se volitev z dekretom prepovedal izhod iz države vsem državljanom, mlajšim od 40 let!

Odločena, da gresta do konca

Seveda puške nista vrgla v koruzo in sta se še naprej borila. Miran nam je včeraj, le dan po prihodu iz Egipta, povedal, da je Sandra konec aprila oziroma v začetku maja sama odpotovala v Nigerijo, da je lahko skupaj s hčerko pred tremi tedni odšla v Egipt, natančneje v Kairo, kjer je slovenska ambasada. Takrat je tja prišel tudi Miran in takoj začel urejati še zadnje dokumente. Prva pot je vodila na naše tamkajšnje veleposlaništvo, temu, poudarja Miran, gredo vse pohvale. Vsi potrebni dokumenti, da bi dekle lahko prišlo živet v Slovenijo, so nato romali na nigerijsko veleposlaništvo v Egiptu, na koncu pa je bilo treba počakati še na dokumente iz Slovenije. Miran je razložil, da so postopki tako dolgi tudi zato, ker je treba preveriti, ali je otrok v takem primeru res sorodstveno povezan z osebo, ki ga želi sprejeti, oziroma da ne bi šlo za kakšno kriminalno združbo, ki trguje z belim blagom. »Če oni nekaj potrdijo in se potem izkaže, da to ni res, nosijo vso odgovornost,« pravi Miran, ki kar ne more verjeti, da je Promise lahko končno zapustila afriška tla in da bodo zdaj končno skupaj zaživeli pri nas.

Želi biti pravnica

Kot je Miran povedal že ob našem prvem obisku, sta z ženo po poroki najprej razmišljala, da bi bila Promise tukaj tri mesece s turističnim vizumom, »da bi videla, kako je tukaj in da bi jo pripravila na življenje v naši državi«, a sta se nato odločila, da bosta začela urejati dokumente za njeno stalno bivanje. »In potem greš na upravno enoto, kličeš ministrstvo in vedno izveš kaj novega. Ko urediš eno stvar, ugotoviš, da manjka še druga,« je takrat opisal njuno že dve leti dolgo romanje od urada do urada. Danes opozarja, da bi bilo vse precej lažje, če ne bi šlo za selitev otroka iz Afrike oziroma tretjih držav. V takih primerih seveda potrebuješ goro dokumentov, da časa, ki je potreben do sprejetja končne odločitve, ne omenjamo.

Kakor koli že, Promise je končno v Sloveniji in včeraj je z mamo in očimom urejala dokumente na upravni enoti, Miran pa že razmišlja o tem, kako jo bo čim bolje pripravil na življenje pri nas. Dva izmed prvih izzivov bosta seveda učenje slovenskega jezika ter dokončanje šolanja. Sogovornik, ki kar ne more skriti veselja, pravi, da Promise razmišlja o tem, da bi bila nekoč pravnica.