Sandi z gasilci v ogenj, mama poskrbi za likof

PRISTAVA PRI MESTINJU – V njem je telovadnica, del šole, tu je tudi dom krajanov, vse v enem. Pred vrati nekoliko drugačnega gasilskega doma, kot smo ga vajeni, sta stala mati in sin. Dragica in Sandi Gobec. V perfektni gasilski opremi jima je sijalo sonce naravnost v oči. Tudi vinorodna kozjanska pobočja so bila tedaj s soncem obsijana, prav takšna, kot je tisto vino. Na hribčku nad Pristavo se je svetlikala še cerkev sv. Eme, do katere vodi romarska pot, toda naše poti so tokrat raje romale naravnost k njima. Ko smo izvedeli, smo bili še kako presenečeni, da je gospa predsednica tamkajšnjega gasilskega društva, njen sin pa poveljnik. »Pri nas smo vsi gasilci!« se je pohvalila Dragica, ki je bila sprva tri mandate tajnica, zdaj pa je že tretji mandat predsednica. »Ne, moj oče sploh ni bil gasilec,« je s poveznjeno svečano gasilsko kapo prekinila našo misel. »Veste, jaz sem se semkaj priženila,« je nadaljevala nekdanja delavka v Tekstilni tovarni Prebold, bila je pravzaprav mojstrica. »Nekdo pa je nekoč, malce pred deseto zvečer, iz čiste hudobije med nas zalučal dimno bombo ...« Pisalo se je leto 1980, maršala Tita ni bilo več, njen Sandi pa se je ravno rodil. »Štumfarija je bila popolnoma v dimu,« se je spominjala.

Vojna in potres

Za hip se bomo vrnili v zgodovino. PGD Pristava pri Mestinju so Strašek, Furst in Turk ustanovili že leta 1925, 14 gasilcev je takrat zagrozilo ognjenim zubljem in drugim nevšečnostim. Leta 1935 so nabavili pomembno pridobitev – voz. Vse bolj se je bližala vojna, nekatere člane so izselili, druge poslali v vojno. Po osvoboditvi pa je rdeči petelin ponovno zapel. Sprva so sestankovali kar po hišah, nabavili nekaj osnovnih cevi, z zbranimi sredstvi pa slednjič neko hišo končno preuredili v težko pričakovani gasilski dom. Potem se je leta 1974 namesto ognja prebudila še narava. Tektonski premik je povzročil tako hud potres, da se je ponovno vse zrušilo. »Še danes je tista stavba ena sama ruševina!« je zgroženo opomnila Dragica.

Krajevna skupnost je morala pomagati. Skupaj z gasilci in tekstilnim obratom so obnovili staro šolo, leta 1980, ko ni bilo več Tita, ko se je njen Sandi ravno rodil. V prostorih stare šole se je tedaj rodil današnji gasilski dom!

Ta hip se ponašajo s 87 gasilci, od tega je 33 operativcev, pohvalijo pa se lahko tudi s skoraj 60 mladimi. Na žalost se ponašajo, kot pravi Sandi Gobec, tudi s povprečno največ intervencijami (od 11 do 18 na leto): zaradi neurij, razkrivanja streh, poplav, travniških požarov, požarov zaradi delovnih objektov ali pa na gospodarskih poslopjih.

Gasilstvo 
od rojstva

Retrospektivno se vračamo v leto 1980, ko je gorela štumfarija. »Nič nismo videle,« je dejala Dragica. Strah se ji je v tistem dobesedno zagozdil v njeno dušo, njene kosti. »Dragica, podaj mi hidrantni nastavek!« ji je zavpila sodelavka. »Jaz pa pojma nisem imela, kaj naj bi to bilo ...« Takrat je začutila poslanstvo v gasilstvu, njena nevednost je bila pravzaprav vzgib: »Od tistega trenutka naprej sem vedela, da bom gasilka. Takoj sem se včlanila, začela hoditi na tečaje, na tekmovanja ...« Zdaj je predsednica gasilskega društva, medtem je s to dejavnostjo zastrupila tudi vso družino. Gasilec je njen mož Srečko, nevesta Polona, tudi vnuka Patricija in Aljaž sta že od prvega razreda med gasilci. Takšnih družin resnično ni veliko.

Ker pa je Dragica mati, se, seveda več kot normalno, še vedno boji za svojega sina. »Ah, seveda se bojim za svojega sina, še najbolj, ko zasliši alarm. Tedaj kot v transu pridirja po stopnicah navzdol, cote kar s seboj odnese, tedaj je najbolje, da se mu umakneš.« Še dobro se spominja, kdaj se je okužil s to zvrstjo civilne zaščite. Sandiju je bilo gasilstvo položeno v zibel. »Ko je bil star tri leta, je šel z menoj na vajo. Ko je videl cisterno, ki je špricala, je dejal: 'Grem lahko zraven?'« Ni problema. Oblekla ga je v pionirsko srajčko, čeznjo pa je šlo oblačilce od civilne zaščite. V tovornjaku s cisterno se je ves navdušen lahko popeljal s takratnim poveljnikom. V Sandijeve oči se je naselila ognjena strast. »Kadar koli je kje gorelo, takoj na kolo in gremo gledat!« je Dragica s smejočimi očmi pogledala Sandija.

Sandi je čez toliko let postal – poveljnik. V zadnjem času so še posebno ponosni nanj. Na spletni strani Slovenskih novic je opazil akcijo Gasilski dom, se prijavil in prišel v ožji izbor. To je akcija, ki jo s pomočjo Novic organizira podjetje Saint-Gobain, gradbeni izdelki, d. o. o., ponudnik fasadnih sistemov Weber. Skupaj z našimi bralci, glasovali boste lahko od 16. do 31. maja, bomo tako že kmalu izbirali tisti dom, ki bo dobil povsem novo fasado.

PGD Pristava pri Mestinju si ga zasluži, o tem ni dvoma. Ogromno je sicer že bilo vloženega v njihov dom, fasada pač še ne. »Naredili smo novo streho, medtem morali menjati že kritino, okna, zaradi odpadanja ometa in šote so morali sanirati tudi strope,« je potožila Dragica Gobec, prav tista predsednica, ki ne gre v ogenj, ne, pač ne gre v akcijo. »Gasila nisem nikdar!« Sandi se je tedaj nasmehnil: »Veste, mama skrbi za jedačo in pijačo.« Dragica takoj pojasni svojo vlogo: »Jaz jih vselej pričakam, potem pa vse utrujene pogostim. Navadno pa sprva zaidemo v našo gasilsko klet. Na špricer.«