Pred 40 leti, ko sem bil še otrok, se mi je fletno zdelo pobirati vžigalične škatlice po tleh. Kako tudi ne, bile so lepe in pisane,« začne z nasmeškom pripovedovati Sandi Novinec, doma v vasici Strahinj, od Kranja oddaljeni le dobrih pet kilometrov. Nevsakdanja strast ga je resneje zgrabila leta 1990. Do danes se je v njegovi bogati zbirki, ki brez dvoma spada med največje na stari celini, nakopičilo okoli 470.000 različnih škatlic, v katerih so bile shranjene lesene netilke ognja. V dobrih dveh desetletjih je Sandi okrog sebe spletel mrežo zbiralcev, ki mu pošiljajo pisane škatlice, vsakemu od prijateljev, ki so se na njegovo zbirateljsko strast spomnili ob obisku daljnih dežel, pa je še danes iskreno hvaležen. Zgodbe, ki jih pripovedujejo podobice na vžigaličnih škatlicah, v gorenjsko vasico prinesenih iz skorajda vseh svetovnih držav, so tako barvite, da bi v majhne papirnate podobe, skrbno shranjene v fascikle, z lahkoto zrl ure in ure, pa se jih še ne bi naveličal.
Skorajda vsi motivi, ki si jih lahko zamisliš, so našli prostor na šibičnih škatlicah. Na njih so odtisnjeni metulji, morske živali, gore, rožice, športniki, nagice. Škatlice so zaznamovale pomembne športne in druge dogodke, poučevale so ljudi, jim posredovale ekonomsko propagandna sporočila ali pa jim, povsem preprosto, risale nasmeške na obraz. »Ko se v iskanje ozadja podob, odtisnjenih na škatlicah, vključi še internet, dobi zbirateljska zgodba čisto novo dimenzijo,« poudari Sandi Novinec, ki se je v preteklosti že trudil v Sloveniji poiskati podobnega zbiralca. »Žal pri nas ne poznam nikogar, ki bi vžigalične škatlice resneje zbiral. Nekaj starejših ljudi, danes starih 70 ali 80 let, sem srečal, a takšnih, ki so jih zbirali v preteklosti, nato pa so hobi opustili. Če je med vašimi bralci kdo, ki ima podobno veselje, naj se mi le javi.«
Klub zbirateljev vžigaličnih škatlic
Ker v Sloveniji (še) ni našel podobnega, se je vključil v tuje klube zbirateljev vžigaličnih škatlic. Resno? Takšni klubi obstajajo? »Seveda. Sem član klubov zbirateljev v Angliji, Nemčiji in na Češkem. V preteklosti sem bil tudi član klubov iz drugih držav,« pojasni Sandi in doda, da mu je tuj denimo ameriški način zbiranja, kjer podvojenih predmetov ne menjaš, temveč jih kupuješ. To pa že nekako ne spada pod poglavje hobi, temveč je vse skupaj bolj obrnjeno na biznis, zato raje vztraja med podobno mislečimi evropskimi zbiralci.
Kot vsak pravi zbiralec ve sogovornik mnogo zanimivega o predmetu, ki njemu pomeni sinonim za hobi: »Leta 1825 so poznali žveplene vžigalice za vsakdanjo uporabo, dve leti pozneje pa so jih v Angliji že pakirali v ovalne škatle, medtem ko so prvo etiketo na ovalno škatlico nalepili leta 1829.« Sandi, kajpak, zbira tako etikete kot tudi celotne škatlice, le vžigalice, ki se trgajo iz kartonastih ovitkov, so mu tuje: »Kaj pa vem... Glede tega sem nekako starokopiten. Hranim le nekaj najbolj zanimivih primerkov vžigalic, ki se trgajo. Zame je pač edina prava škatlica, ki ima predalček.«
Dolge kot noht ali velike kot leksikon
V njegovi obsežni zbirki niso le navadne papirnate ali kartonaste škatlice, kakršne najdemo v naših trafikah. Tu so še plastični primerki, starinske lesene in ovalne, najmanjše industrijsko izdelane škatlice na svetu, majhne kot noht, in celo ena velika kot leksikon. »Najlepše so zagotovo tiste iz Indije in Pakistana. V Indiji je danes okoli 3600 tovarn, v katerih izdelujejo vžigalice, medtem ko je v Evropi tovrstnih obratov kvečjemu 20. Med evropskimi izstopajo poljske vžigalice.«
Ko sogovornik pripoveduje o tovarnah, ki so delovale v nekdanji širši domovini, se mu zasvetijo oči: »Slovenci svoje tovarne nismo imeli, no, med vojnama so vžigalice kratek čas izdelovali v Rušah. Naše tržišče je bilo polno vžigalic iz Osijeka. Tam je delovala tovarna Drava, ki sem jo trikrat obiskal. Pokazali so mi postopek izdelave in mi podarili zelo veliko novih in starejših škatlic ter etiket. Z besedami ne morem povedati, kako zelo sem hvaležen vsem iz tovarne Drava, ki so mi pomagali povečati zbirko. Žal je od septembra 2003 zaprta, medtem ko v Bosni še deluje tovarna Dolac.«
Ali bodo plastični vžigalniki uničili klasično šibico?
»Tega se ni treba bati. Pravzaprav se proizvodnja vžigalic celo povečuje, ker škatlice uporabljajo za oglaševanje,« pravi Sandi Novinec, ki si je, jasno, dal natisniti tudi svoje. Na eni strani njegove škatlice, izdelane na Češkem, je nalepka, ki pripoveduje o tem, da je Sandi med prostim časom filumenist (latinski izraz za prijatelja luči). Na drugi strani je na kratko predstavljen še sogovornikov posel: urejanje vrtov in okolice hiš.
