Ne vem, kaj vse so za letos napovedovali astrologi, a če sodim po športnih tekmovališčih, ki so mojemu površnemu pogledu še najbolj pregledna (čeprav s stavami na tekme nogometnega EP, kot kaže, ne bom obogatel), je 2016. očitno leto pretresov in preobratov.
Domnevam, da so šport izumili zato, da sonce kdaj pa kdaj posije tudi najšibkejšim, da tisti, ki so obsojeni na spodnje etaže, včasih nabijejo ta zgornje. Ter dajo gmah in se ne puntajo preveč, seveda. V športu, kjer so pravila igre jasna in ista za vse, ima 99 procentov malih še največ možnosti konkurirati 1 procentu največjih, najbogatejših, najvplivnejših. Kadar se oblaki za hipec razkadijo, ko se vse poklopi, izstopijo iz sence, morda celo zmagajo. Veliko znanja morajo imeti, še več sreče in največje srce, da izkoristijo priložnost.
Letos je tako leto »malih« šampionov in zgodovinskih presenečenj.
V Angliji je Leicester v 132. letu obstoja kluba prvič postal državni prvak. V ZDA so košarkarji Clevelanda s čudežnim preobratom v finalu lige NBA osvojili prvi šampionski prstan, v nekoč največje slovensko mesto zunaj Slovenije pa prinesli prvo prestižno lovoriko po 52 letih. Nogometaši Olimpije so slovenski prvaki po 21 letih, skakalec Prevc je letel rekordno, motokrosist Gajser že v svoji prvi sezoni med svetovno elito drvi kot sneta sekira naslovu naproti. In Zagorje! Rokometašice mojega malega mesta so slovenski Leicester. S prestola so vrgle večje in bogatejše, večne prvakinje krimovke; ko je že kazalo, da jih bodo poskusili ustaviti v zakulisju s podlimi nešportnimi igricami, so slovenski mediji in funkcionarji enkrat za spremembo le odigrali svojo vlogo in preprečili sramoto.
Republika Slovenija je tudi ena taka mala šampionka. Bila. Osamosvojena pred 25 leti, ko so se oblaki nad svetovno politično sceno razmaknili in smo ob pravem času in na pravem mestu imeli dovolj znanja, volje, sreče, srčnosti in drznosti. Za trenutek je posijalo sonce. Kdo pravi, da nam nekoč spet ne bo?
