Samouničevalna ljuba Slovenija

»Sami sebi smo največji sovražniki,« je na zadnji seji zbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo zatrdil predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar. In ima prav, ni potrebne prav nobene sovražne histerije do Hrvatov, beguncev iz Sirije, Iraka..., ki ogrožajo vrline krščanske Evrope in so še morebitni teroristi. Največja sovražnika sta (bila) Srečko Katanec in Zlatko Zahovič; ko smo že pri Srečku Nazionaleju, on in nekdanji selektor slovenske rokometne reprezentance Boris Denič imata namreč veliko skupnega. Zaradi grenkobnih izkušenj na svoji trenerski poti, ne vse le po lastni krivdi, sta namreč postala cinična filozofa. S svojo negativno energijo in ciničnimi opazkami življenjsko in moralno slabo vplivata na svoje varovance, nič čudnega, da je na sončni strani Alp športno vreme včasih do skrajnosti temačno in zamorjeno.

Tudi košarkarski selektor Jure Zdovc je preveč po slovensko racionalen in mišljensko naravnan, denimo novi glavni trener slovenskih rokometašev Črnogorec Veselin Vujović, če je treba, tudi razbije slačilnico in zaspanim primadonam dopove, da to ni športno prijazen boj ljube Slovenijo s tekmeci, ampak vojna do zadnjega moža. Ni to eurobasket in brezkrvna igra junakov proti Latviji.

In predstavljajte si zdaj šok, ki ga na evropskem prvenstvu doživlja selektor slovenske odbojkarske reprezentance, italijanska legenda Andrea Giani. Slovenija je zamorjena, samomorilska, miselno omejena, Giani pa prihaja iz države, ki je renesančno barvita, optimistična, življenje živi s pravim veseljem, njena zgodovina pa je, kljub nekateri negativi, izvrgla tudi velike može z velikim pogumom. Andrea Giani je zmagovalec, svoje odbojkarske fante pa je na tekmah proti Poljski in še posebno proti Belgiji videl kot tipične Slovence, ki v odločilnih trenutkih pogumno ne zagrabijo ponujenega. Gre za kulturni šok, Italijan se je zdaj prepričal, da ga na poti miselne preobrazbe slovenskih odbojkarjev čaka še veliko dela.