ŠENTJUR PRI CELJU – Če ne bi bilo posameznikov, ki svoj prosti čas namenijo pomoči osamljenim ljudem, družinam v stiski in drugim, ki živijo na robu družbe, bi 83-letna Josipina Šturbej še danes razpadala pri živem telesu. Na stara leta živi popolnoma izolirana od družbe, saj so ji vsi bližnji že umrli. Ostala je sama na svetu, v odročni hiši v vasici Dobrina v kozjanskih hribih nad Šentjurjem pri Celju. Družbo ji delajo le tri mucke.
Hiša preteklosti
Zadnja tri leta, odkar ji je umrla sestra, mora za vse pri hiši poskrbeti sama. Prav dosti sicer ne more napraviti, saj s skromno pokojnino komaj životari čez mesec. Edini luksuz, ki ga premore njena hiška, sta voda in elektrika. Nima niti telefona, s katerim bi lahko poklicala vsaj nujno pomoč, če bi jo potrebovala.
Prav tako ni nobenih modernih naprav, edina tehnika, ki je pri hiši, so pralni stroj in radio ter zamrzovalna skrinja, medtem ko hladilnika sploh nima. Zamrzovalno skrinjo uporablja, da lahko shrani kruh in nekatera druga živila, ki jih enkrat na teden prinese znanec. Večino časa jé mleko in kruh.
Drva si naseka sama
Josipina uporablja star in dotrajan štedilnik na drva. Ta je tudi edina ogrevalna naprava v hiši. Ogreva se na drva, ki jih mora seveda sama nasekati. Že samo premikanje pa ji dela težave, saj je imela pred desetletjem zlom kolka. V hiši nima niti stranišča, temveč uporablja poljsko stranišče ob njej. Do njega mora priti v mrazu, vročini ali največji nevihti.
»Nikogar nima, ki bi ji kuhal, občasno ji znanec pripelje kruh, ki ga zamrzne v skrinji, nakar si ga sproti odtaja. Ima tudi nekaj kartonov mleka, da ga lahko ima za daljši čas. Za prebavo pa redno pije donat,« nam je stanje v hiši predstavila prostovoljka Valerija Kršlin iz Celja.
Je ena redkih srčnih ljudi, ki svoj prosti čas in tudi denar porabijo za pomoč ljudem, ki so tako ali drugače pristali na obrobju družbe. Tako obiskuje družine, ki so potrebne pomoči, zanje zbira denar in hrano.
V torek je s še enim prostovoljcem in članom društva Aisa obiskala Josipino. Bila je zgrožena nad stanjem hiše. Na srečo jo je povprašala tudi o zdravju. »Med drugim je odgovorila, da ima ranico na prstu. Prosila sem jo, naj mi jo pokaže. Ob pogledu na to ranico me je zmrazilo. Manjka ji že četrtina prsta, ima gangreno – prst ji odmira pri živem telesu,« je zgroženo pripovedovala Valerija.
Rana je nastala pred več meseci, vendar si nemočna ženica ni znala pomagati. Oskrbovala jo je kar po domače. »Mazala sem s kremo in polivala z žganjem, a se ne poceli,« nam je pojasnjevala Josipina.
Šel bo najmanj prst
Ker je najraje sama, očitno se je navadila samote, jo je Valerija komaj prepričala, da jo lahko odpelje na pregled k zdravniku. Osebni zdravnik ji je nemudoma napisal nujno napotnico za urgenco. Z Valerijo in Josipino smo se dobili pred urgenco in kljub bolečinam in ne ravno optimistični napovedi zdravljenja je Josipina ohranjala veder značaj. Že njeno otroštvo je bilo izjemno težko, mati ji je umrla, ko je bila stara le šest let. V spoštljivi starosti pa ni nikogar, ki bi ji bil pripravljen vsaj malce olajšati zadnje obdobje življenja.
Pred zaključkom redakcije nam je Valentina v SMS-sporočilu poslala žalostno vest, Josipini bodo odrezali najmanj prst. »Prst bodo mogli odrezati, če ne vse,« je zapisala. Če bo ostala brez noge, nikakor ne bo mogla več preživeti sama. Bo svoj bridki konec dočakala v samoti ali se bo vendarle našel kakšen dobrotnik?
Pri tem se je treba vprašati, kje so vse pristojne službe. Patronažna sestra je obiskovala hišo, ko je bila Josipinina sestra še živa. Kaj torej dela socialna služba?
