JAVNO IN ZASEBNO

Samoplačniške zdravstvene storitve najdražje v Ljubljani

Objavljeno 01. julij 2012 20.20 | Posodobljeno 01. julij 2012 20.19 | Piše: Mi. S.

Ko se pojavi bolezen, se veliko ljudi, namesto da bi čakali v dolgi čakalni vrsti javnih zdravstvenih ustanov, raje odloči za zasebnega zdravnika.

Iz zdravstvene blagajne naj ne bi več financirali pripravništva in specializacije zdravnikov.

LJUBLJANA – Seveda je jasno, da so cene samoplačniških zdravstvenih storitev višje od tistih v javnem sektorju, pa vendar je razlika tudi med cenami zasebnih ambulant.

Najprej je treba izpostaviti, da so samoplačniške storitve najdražje v Ljubljani, na Štajerskem in v Prekmurju pa so precej nižje, nato pa, da zasebne ambulante vedno zaračunajo več od cene javnega zdravstva.

Kot poroča današnje Nedelo, pa je kot tretje treba poudariti, da tako rekoč v javnem in zasebnem sektorju delajo isti zdravniki oziroma da skoraj vsi zdravniki, ki imajo svojo zasebno ambulanto, delajo tudi v javni ambulanti (izjema je okoli 40 zdravnikov, ki delajo samo kot zasebniki). Seveda pa ne velja nasprotno, saj velika večina javnih zdravnikov (okoli 1600) nima svoje zasebne ordinacije.

Samoplačniki večinoma pridejo do zasebnih ambulant, ker jih odvrnejo dolge vrste v javni zdravstveni mreži: kot samoplačnik pridete na vrsto takoj, denimo v tednu dni, medtem ko z napotnico v javnem zdravstvu lahko čakate tudi več mesecev.

Samoplačniki neradi čakajo

Eden od zdravnikov v Ljubljani, ki ne želi biti imenovan, je povedal: »V mojo zasebno ordinacijo pridejo predvsem tisti bolniki, ki želijo ravno mene ali katerega drugega dobrega zdravnika, a imamo v javnem sektorju predolgo čakalno vrsto, saj želijo vsi k nam. Prihajajo tudi tisti, ki nimajo nič nujnega – vse nujne primere vzamemo v javni bolnišnici takoj –, a nočejo počakati. Nekateri prihajajo tudi zato, ker bi bili radi večkrat zdravniško pregledani.«

Dejansko samoplačništva sploh ne bi bilo, če bi bilo dovolj denarja v javni blagajni za vse zdravstvene potrebe prebivalstva. Vendar pa je treba tukaj povedati, da višje cene storitev pomenijo tudi kakovostnejše zdravljenje – in seveda nasprotno.

Kaj pa cene?

Sicer pa se cene samoplačniških storitev precej razlikujejo. Ponekod se plača prav vse: večje zdravstveno mariborsko podjetje je na primer zelo natančno pri obračunu: prvi specialistični pregled stane 60 evrov, pogovor z zdravnikom 30, navodilo zdravnika 30, izdaja zdravniškega potrdila 20 evrov, predpis zdravila na recept 3 evre in tako naprej.

Cene odvisne tudi od kraja, kjer živite

Isto zdravstveno podjetje Ljubljančanom zaračuna 500 evrov več za delno snemno protezo (govorimo seveda o zobozdravstvu) kot pacientom na Ptuju. Za totalno zobno protezo računa v Ljubljani 800 (za enostavno) ali 2000 evrov (za individualno), na Ptuju pa 350 oziroma 600 evrov. »Ljudje na Ptuju nimajo denarja. Večina, skoraj 90 odstotkov, jih vzame standardno protezo, ki jo plača zavarovalnica. Za malo boljši material, ki bi zahteval doplačilo, se ne odločijo,« je povedal zobozdravnik koncesionar s Ptuja.

Bolniki postali kupci

In tako je v naši državici. Čeprav bi morale biti osnovne zdravstvene storitve dostopne prav vsem Slovencem, so v zadnjih letih ravno tukaj nastale velike razlike. Nekatere storitve so dostopnejše bogatejšim ljudem, prej pridejo na vrsto, dobijo boljšo zdravstveno storitev – toda če imajo denar, ni problema, kajti pri svojem zdravju pač ne bodo štedili.

Seveda nekateri zasebniki cene še dodatno zasolijo in zaračunajo prav vsako malenkost, ko obiščete zdravnika, bolniki pa tako postajajo kakor kupci, ki se med vsemi mogočimi ponudbami težko znajdejo. Radi bi le ozdraveli, kakšnih konkretnih in objektivnih informacij o tem, kje bodo dobili najboljšo storitev za svoj denar (kolikor ga pač premorejo), pa ni zapisano še nikjer ...

Deli s prijatelji