Samo še tole, pa bo ...

V zadnjem času se veliko piše in govori o iskanju malih pošastkov oziroma pokemonov. Igra pokemon go je med starimi in mladimi povzročila pravo manijo: po vsem svetu (kjer je igro mogoče naložiti prek spletnih trgovin App Store ali Google Play) po mestih, vaseh pa tudi gozdovih in hribih tavajo ljudje, ki buljijo v pametni telefon in iščejo žverce. Znana je že zgodbica o človeku, ki je dal odpoved, da bi svoje življenje lahko posvetil tej igri, ali pa taksistih, ki so se specializirali za prevoz lovcev na pokemone.

Igranje videoiger je lahko prijetna sprostitev, razvedrilo in zabava, a kot pri vsaki stvari je treba tudi pri računalniških igrah imeti pravo mero, saj lahko povzročijo patološko početje, še posebno zelo nalezljive množične večigralske spletne igre (MMO), ki se tako rekoč nikoli ne končajo in v katerih je vedno treba »samo še nekaj narediti«. Znanstveniki se že dlje ukvarjajo z vprašanjem, ali je igranje iger adiktivno oziroma kdaj razvedrilo preide v zasvojenost.

Slovenski osmošolci

Ameriško psihiatrično združenje je pretirano igranje računalniških iger (Internet Gaming Disorder) vključilo v katalog duševnih motenj (DSM-V) kot pogojno motnjo, ki ima negativne vplive tako na duševno kot fizično zdravje manjšega števila posameznikov, zato so potrebne nadaljnje raziskave. Kot nalašč so v teh dneh prišli v javnost rezultati nedavne raziskave o zasvojenosti z računalniškimi igrami med slovenskimi osmošolci. Izvedel jo je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) v sodelovanju z mladinskim združenjem Brez izgovora Slovenija v sklopu projekta norveškega finančnega mehanizma Za zdravje mladih. Lotili so se nekemičnih ali vedenjskih zasvojenosti mladih v Sloveniji, natančneje med 1071 osmošolci, in ugotovili, da bi lahko poltretji odstotek šolarjev po trenutnih medicinskih definicijah označili za zasvojene z računalniškimi igrami. Čezmerno igranje računalniških iger je značilnejše za fante, ugotavlja raziskava, zasvojenci pa začno igrati prej kot preostali, in sicer pri povprečni starosti pet let in pol, poleg tega pa igrajo bistveno več kot drugi – med delovnimi dnevi nabijajo igrice skoraj pet ur in pol na dan, ob sobotah in nedeljah pa skoraj sedem ur na dan.

»Raziskava je pokazala, da je 82,1 odstotka anketirancev v zadnjih 12 mesecih igralo računalniške igre na različnih napravah (računalnik, pametni telefon, tablica ali videokonzola) prek spleta pa tudi brez spletne povezave. Podatki tudi kažejo, da mladi začnejo igrati računalniške igre v povprečju pri sedmih letih. Med delavniki tej aktivnosti namenijo povprečno po 1,7 ure na dan, ob koncu tedna pa skoraj dve uri in pol ur na dan,« je povzela vodja raziskave dr. Mirna Macur z NIJZ.

Podobne podatke so dobili tudi z mednarodno raziskavo Z zdravjem povezan vedenjski slog v šolskem obdobju (HBSC) iz leta 2014 med 11- in 13- in 15-letniki. »Računalniške igrice med tednom igra približno 78 odstotkov 11-, 13- in 15-letnikov, med vikendi pa kar 83 odstotkov; med njimi je več fantov kot deklet in največ 15-letnikov. Zanimivo je tudi, da približno trije odstotki 13-letnikov in štirje odstotki 15-letnikov igrajo igrice sedem ur na dan ali več,« je poudarila nacionalna koordinatorica raziskave HBSC dr. Helena Jeriček Klanšček z NIJZ.

»Raziskave opozarjajo na povezavo med slabim učnim uspehom in pretiranim igranjem računalniških iger, ki vodi tudi v motnje pomanjkanja pozornosti. V naši raziskavi smo primerjali samonadzor osmošolcev, ki ustrezajo diagnozi zasvojenih z računalniškimi igrami, s preostalimi osmošolci,« je pojasnila dr. Macurjeva. Tako so ugotovili, da se strastni igralci bolj vključijo v razburljive dogodke, tudi če imajo naslednji dan preizkus znanja, so bolj nagnjeni k uživanju v tveganih aktivnostih, bolj uživajo, ko dražijo in nadlegujejo druge ljudi, o sebi pravijo, da se počutijo, kot da so tempirana bomba, hitreje izgubijo živce, ko se razjezijo, in pogosteje ne delajo domačih nalog.

Pomislek ali dva

Skrb vzbujajoče, mar ne? A pri tovrstnih raziskavah človek dobi vtis, da so raziskovalci našli točno to, kar so iskali. Saj ne, da podatki ne bi držali, toda tudi pri znanstvenih študijah se da marsikaj speljati tako, da so izsledki udarnejši. Že sama (ameriška) definicija Internet Gaming Disorder je malce problematična. Izhaja iz predpostavke, da je igranje računalniških iger za nekatere lahko problematično do te mere, da začne motiti njihovo vsakodnevno delovanje. Težava pa je v tem, da se niti znanstveniki ne morejo poenotiti, kakšni so simptomi IGD, kako jih zaznati, ali gre za samostojen sindrom ali pa za simptom drugih težav, kot sta depresija ali ADHD, kako razširjen je IGD in ali gre za upravičeno skrb ali pa le za posledico moralne panike. Čeprav obstaja že veliko temeljitih raziskav o IGD, si njihovi izsledki precej nasprotujejo. Čeprav se pri nekaterih igričarjih pojavijo skrb vzbujajoči simptomi, je vprašanje, ali so zanje res krive igre ali pa je zadaj še kaj drugega.

Vsekakor je res, da je življenje sodobne mladine vedno bolj prepleteno z računalniki, kakršnimi koli pač že, a že vsaki mlajši generaciji je starejša očitala, da je čudaška, neprilagojena in razpuščena. Vsekakor se časi spreminjajo in otroci dejansko preživijo več časa s sodobno tehnologijo kot prejšnje generacije, a tudi starši si hočeš nočeš moramo priznati, da nam to včasih prav prija. Kaj ni fino, ko po napornem šihtu prideš domov in se zvališ na kavč pred televizor (še ena odvisnost!), medtem ko mulci nažigajo igrice in ti dajo mir? Pred tem pa smo jim težili, zakaj brezdelno postopajo okoli bloka in se družijo s sošolci, ki nam niso všeč. Nikoli nam ni prav.

Časi se spreminjajo in treba je sprejeti dejstvo, da je tehnologija neločljiv del življenja, hkrati pa se je treba malce potruditi tudi za pristen odnos s svojimi potomci in ne vsega valiti le na videoigre, televizijo in druge sodobne medije.