LJUBLJANA, ZAGREB, HAAG – Stališča (želje) Slovenije in Hrvaške glede prihodnjega poteka meje med državama so končno znana. In tudi že objavljena. Arbitražno sodišče je namreč objavilo povzetek naših uradnih stališč in stališč naše južne sosede. Zelo poenostavljeno rečeno: predstavniki slovenske države so pred arbitražnim sodiščem (na ustni obravnavi, ki je potekala od 2. do 13. junija) poudarili, da je teritorialni stik z odprtim morjem za nas tako rekoč vitalnega interesa, hrvaška stran pa je očitno sočasno navajala, da želi pač ohraniti ves »svoj teritorij«, točno, tudi tisti del teritorialnega morja, prek katerega bi si mi radi zagotovili stik z odprtim morjem. Točno, Hrvaška je prepričana oziroma vztraja, da niti za morsko mejo v Piranskem zalivu ne obstajajo nobene tako zelo posebne okoliščine, zaradi katerih bi lahko meja potekala kakor koli drugače kot po tako imenovani črti ekvidistance (po sredini zaliva, začenši od ustja reke Dragonje). Kaj, torej, predlaga Hrvaška? Predlaga, naj arbitražno sodišče najprej vsekakor določi morsko mejo med državama dosledno v skladu s pravili mednarodnega prava in šele potem (v nadaljevanju) presoja, kako urediti vprašanje morebitnega stika Slovenije z odprtim morjem (koridorja do odprtega morja) in tudi o režimu, ki naj bi mogoče tam (pri tem) veljal. Za Hrvate bi bilo stik Slovenije z odprtim morjem (geografski stik slovenskih teritorialnih voda z odprtim morjem) mogoče povsem upravičeno nadomestiti z nekakšnim morskim dostopom. Hrvati namreč trdijo, da nobena pravičnost in nikakršni dobri sosedski (še tako prijateljski) odnosi med državama ne bi smeli oziroma ne morejo biti pomembnejši od pravil mednarodnega prava. Jasno, takšno rigidno (sprenevedavo) in skrajno sebično zavzemanje Hrvaške ne more pomeniti nobenega presenečenja, kaj šele razočaranja. Zakaj ne?
Da je njihovo stališče takšno in bo tudi ostalo, je bilo jasno že pred referendumom o arbitraži. Pardon, čisto vsi pa se tega očitno le niso zavedali. Kdo? Takratna Pahorjeva vlada se menda ni. Zanimivo. Hrvaška stran je med predstavitvijo svojih stališč ves čas vztrajala, da izraz junction (stik), ki je sicer resda naveden v arbitražnem sporazumu, sploh ne more pomeniti našega teritorialnega stika z odprtim morjem, saj naj bi bil že sam izraz stik težko opravičljiv.
Pa saj Slovenija ne bo kar tako popustila, a ne, saj se bo še naprej sklicevala na načelo uti possidetis juris, torej na to, da je Republika Slovenija 25. junija 1991 nadzorovala ves, celoten Piranski zaliv, ki naj bi bil (za Slovence morda že) pravno in zgodovinsko vedno slovenski, ker za nas pomeni celo simbol svobode? Ne bo, ne. Mi še vedno menimo, da bi moral imeti Piranski zaliv status slovenskih notranjih voda, kakršnega je imel že v času rajnke Titove Jugoslavije. Bo že res, vendar pa pri arbitražnem odločanju o prihodnjem poteku meje med dvema državama ni najpomembnejše to, kdo ne bi rad popuščal niti kako dolgo se je isti pripravljen še trmasto sklicevati na neko načelo. Točno tako, prav v tem grmu tiči zajec. Nam bo res laže uspelo arbitražno sodišče prepričati, da imamo bolj prav od Hrvaške, ker poudarjamo pomen (pomembnost) varnosti, skrbi za okolje in, ne nazadnje, tudi zgodovinsko pravico Slovencev do ribarjenja? Pahorjeva vlada nas je prepričevala, da nam zagotovo bo. O tem ji je uspelo prepričati tudi večino tistih, ki so se potem udeležili referenduma in na njem podprli primernost zdajšnjega arbitražnega določanja meje med državama.
Nas bo rešil ugled profesorja Pelleta?
Ugledni francoski mednarodnopravni strokovnjak prof. dr. Alain Pellet, ki mu je Ameriško društvo za mednarodno pravo letos aprila podelilo ugledno mednarodno priznanje za dosežke na področju mednarodnega prava v svetovnem merilu, se je kot vodja slovenske odvetniške ekipe v arbitražnem postopku resda zelo odločno zavzel za pošteno in pravično rešitev, ki Slovenije zaradi različnega interpretiranja pomena stika z odprtim morjem ne bi ločila od hrvaškega teritorialnega morja ali prihodnje izključno gospodarske cone. Pa mu je (mu bo) uspelo prepričati arbitražno sodišče?
