Samo nasmeh je bolj grenak

Izbrane skladbe naj bi spet zazvenele v dveh izvedbah, le da bi bila druga tuja. To bi bilo za slovensko občinstvo zanimivo, ker pa bi tujci po končanem festivalu posnetke odnesli s seboj, bi se morda slovenska pop glasba prebila tudi na tuje.

Prvi namen je bil vsekakor dosežen. Po odru Hale Tivoli, celjske dvorane Golovec, kamor se je vmes za dve leti preselil festival, in Cankarjevega doma, kjer je končno omagal, so poleg naših zlatih grl paradirali zelo zanimivi in različni osebki.

Zveneča imena

Italijanski RAI se skoraj ni mogel zmotiti, saj sosedom res ne manjka dobrih pevcev. Pošiljali so nam bolj ali manj preverjena imena iz San Rema. Na primer: sloviti kvartet Cetra, Anno Identici, legendarnega tenorista Claudia Villo, lepega Giannija Nazzara in idola najstnic Maurizia, ki se je izkazal za dokaj problematičnega tipa. Ves čas je bil videti nekam odsoten in pod vplivom različnih substanc.

Bolj ali manj redno je sodeloval tudi irski radio, ki je v Ljubljano poslal prikupno evrovizijsko zmagovalko Dano (1970, All kinds of everything) in mnogo drugih spodobnih izvajalcev, kot sta bila Frank Ifield in Joe Cuddy. Sodelovanje je splavalo po vodi na koncu leta 1983, ko bi moral priti tedaj največji irski adut Johnny Logan, vendar ga je tik pred zdajci v posteljo položila neznana bolezen.

Redni gostje so bili še Poljaki, Madžari, Čehi, Francozi, Nemci in seveda Britanci. BBC je redno delegiral dobre izvajalce, organizatorji festivala, predvsem Jure Robežnik kot nekakšen zunanji minister, pa so po svojih zvezah angažirali še druga znana imena. Prišli so Vince Hill, sicer tudi zvezda TV-serije Prodali so jih milijon, Clodagh Rodgers, ki je zastopala Veliko Britanijo na Evroviziji, skupina Brotherhood of Man, legenda angleškega bluesa Long John Baldry, Robert Young, Samantha Sang in Barry Ryan.

Nekega leta sta se pojavila tipčka z imenom Baskin in Copperfield ter na odru počela take vragolije, da je Janez Martinc čez noč osivel.

»Samo da ju ne vidim več,« je mrmral naslednji dan, ko mu je vodstvo RTV pošteno opralo glavo. A glej ga, šmenta, naslednje leto sta bila fanta spet v Ljubljani. Vendar tokrat kot člana tedaj najstniške senzacije The Rubettes, ki je nastopala v šov programu festivala. Nastopila so tudi zveneča imena, kot so Sweet, Tremeloes in Marmalade.

Bratstvo in različnost

Tudi iz drugih republik so na Slovensko popevko prihajala znana imena. Recimo Arsen Dedić, ki je pel nepozabno Robežnikovo Pegasto dekle, Ljupka Dimitrovska z Ljubljanskim zvonom, Neda Ukraden z Domiceljevo uspešnico Danes bo srečen dan, sarajevski Indeksi s prav tako Domiceljevo Nič več sam, Zdravko Čolić in še marsikdo.

Strokovno žirijo je nadomestila mednarodna, ki se je večkrat približala okusu občinstva.

Seveda ni manjkalo niti novih domačih imen. Leta 1971 je debitiral 15-letni Oto Pestner, ki je zmagal s Porentovo skladbo Trideset let, naslednje leto pa s Privškovo zimzeleno uspešnico Mati, bodiva prijatelja. Kmalu je na slovenski zabavni sceni postal nepogrešljiv tudi kot avtor. Rocker Janez Bončina je najprej navdušil z ansamblom Srce, pozneje pa kot solist. Da ne govorimo o vsestranskem avtorju in izvajalcu Tomažu Domicelju. Ta je debitiral leta 1972 s svojo skladbo Nič več sam; v 10 letih je nanizal devet nastopov in osvojil dve zmagi ter več drugih nagrad.

Skratka, organizatorji so se na vse načine trudili, da bi bila prireditev čim privlačnejša in zanimivejša. Toda počasi je postajalo jasno, da festival postaja zastarela in predvsem draga oblika produkcije novih skladb ob tudi pri nas vse večjem razmahu proizvodnje nosilcev zvoka in drugih oblik glasbenega biznisa. V Ljubljani in drugod ni manjkalo koncertov zvenečih tujih imen, ponudba gramofonskih plošč in kaset pa je bila, tudi po zaslugi Založbe kaset in plošč, RTV Slovenija, vse boljša.

Leta 1980 je imela prireditev zadnjič mednarodno udeležbo, 1983. pa je festival Slovenska popevka po dobrih dveh desetletjih usahnil.

Čez 15 let so ga obudili v samostojni Sloveniji, vendar ne presega malce boljše televizijske zabavne oddaje.

Ostal pa je spomin na čase, ko glasba še ni nastajala v računalniško vodenih snemalnih studiih, na odru pa je bil pomembnejši glas kot stas.