LJUBLJANA, BRUSELJ – Predsednik zunajparlamentarnega SLS mag. Marko Zidanšek se je na (zaradi popolne zmede in neusklajenosti na ravni Evropske unije) vse teže obvladljivo begunsko krizo odzval s sporočilom za javnost, v katerem se je zavzel za razmislek o morebitnem preventivnem postavljanju ograje na slovensko-hrvaški meji: »Čas je, da Slovenija dobro premisli tudi o možnosti postavitve ograje na svoji južni meji. Naše zmogljivosti za obravnavo in nastanitev beguncev oziroma migrantov ter njihovo integracijo na slovenskih tleh so neprimerljivo manjše od tistih v vseh večjih državah članicah EU. Ko bo Nemčija zapolnila svoje kapacitete in najbrž začela vračati ljudi v Slovenijo in na Hrvaško, naša država ne bo mogla več zdržati pritiska vstopanja tolikšnega števila migrantov in beguncev z juga in sočasno tudi še s severa.« Mag. Zidanšek je slovensko vladajočo politiko pozval, naj najprej in predvsem ravna v interesu slovenskih državljanov: »To bi morala biti temeljna oziroma prednostna naloga vsake slovenske vlade.« Ne, Zidanškovo sporočilo za javnost ni nikakršno presenečenje. Lahko bi kvečjemu pričakovali, da si bo enako ali zelo podobno kot Zidanšek upal povedati tudi še kateri drugi izmed predsednikov naših parlamentarnih političnih strank, ki pa si za zdaj raje še zatiskajo oči pred žal razmeroma predvidljivimi posledicami vse hujše begunsko-humanitarne krize.
Mi se še slepimo, Nemci ne več
Oči si sicer v zadnjih dneh ne zatiskajo več niti predstavniki preseljevanjaljubne vlade kanclerke Angele Merkel. Celo v Nemčiji so, kaže, doumeli, da v nedogled ne bodo mogli več širokogrudno zagovarjati sprejema stotisočev migrantov. Nemški notranji minister Thomas de Maiziere je v pogovoru za Stuttgarter Nachrichten omenil, da bi Nemčija v skladu s tako imenovano dublinsko uredbo v bližnji prihodnosti najbrž lahko začela begunce »vračati v Slovenijo in na Hrvaško«. Zakaj? Zato, ker je za registracijo beguncev in obravnavo njihovih prošenj za azil načeloma odgovorna tista država članica Evropske unije, v katero begunci najprej vstopijo. De Maiziere si je privoščil nedopustno raztegovanje (prilagajanje) zemljepisnih dejstev, ni pa pojasnil, kako bi lahko migranti in begunci, ki v valovih prihajajo v tisto, kar je še ostalo od schengenskega območja, najprej stopili prav na slovenska tla. Je pa dovolj nazorno pojasnil nekaj drugega: da v Grčijo beguncev najbrž ne bi bilo primerno vračati, saj v EU vsi vemo, da jim tam še najpogosteje kršijo njihove pravice. Lahko bi kar naravnost povedal, da se Slovenija in njeni predstavniki ne upajo postaviti zase, kaj šele za svoje državljane, da smo skrajno ponižni, ko se udinjamo vladam velikih članic EU, zlasti vladi naše »največje sestre« (vladi Angele Merkel). De Maiziere je sicer napovedal, da bo treba odslej vsakič najprej preveriti, ali bi lahko Nemčija odvečne prosilce za azil vrnila v Slovenijo in na Hrvaško. Na neodgovorno govoričenje nemškega notranjega ministra se je upravičeno zaskrbljeno odzval vodja slovenske delegacije v skupini Evropske ljudske stranke (EPP) v Evropskem parlamentu dr. Milan Zver: »Strinjam se, da bo morala tudi Nemčija spremeniti svojo migracijsko politiko, vendar pa bo morala to storiti na ustrezen, sprejemljiv način.« Drži, lahko bi se odzval tudi še kdo v imenu slovenske vlade, denimo premier dr. Miro Cerar.
Tokrat ne gre samo za zelo nevarno sprenevedanje nemškega notranjega ministra. Včeraj je še hrvaški notranji minister Ranko Ostojić zagrozil z domino efektom: dejal je, da če bo Nemčija res zaprla svoja vrata za begunce, jih bo tudi Hrvaška takoj nehala sprejemati.
Spomnimo se, predsednik Evropskega sveta, Poljak Donald Frančišek Tusk, je predvčerajšnjim v Evropskem parlamentu predstavnike Junckerjeve Evropske komisije in evropske poslance posvaril, da se utegne v primeru zmage diktatorja Bašarja Al Asada v Siriji, ta pa postaja zaradi vojaške podpore Irana in Rusije še najverjetnejša, število prebežnikov od tam povečati »za najmanj tri milijone beguncev«, medtem ko nam je hkrati lahko že vnaprej jasno, da druge države, ki pač niso članice EU (denimo nesramno bogate arabske države ali, ne nazadnje, tudi ZDA), državam članicam EU v tej godlji ne bodo pomagale. Evroparlamentarci medtem sicer obžalujejo, da Evropski svet ni dovolj oziroma bolj ambiciozen v zvezi z reševanjem največje begunske krize na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Nekatere države članice EU so za spremembo dublinske uredbe, ki določa pristojnost za obravnavanje prošenj za azil, ter sprejem ukrepov v prid zakonitemu priseljevanju in učinkovitejšemu boju proti tihotapskim mrežam. Za kaj pa je Slovenija?
Begunci z juga in tudi s severa Dejstvo je, da samo krepitev nadzora na zunanjih mejah EU in vzpostavitev dodatnih, posebnih hotspots centrov v Italiji in Grčiji ter celo načrtovano tesnejše sodelovanje Bruslja z Ankaro ne bodo mogli ne preprečiti ne odpraviti posledic pričakovanega begunskega cunamija. Premier dr. Miro Cerar bi končno že moral Slovenkam in Slovencem pojasniti, kaj in koliko je pripravljen storiti glede begunske krize ter kaj konkretnega bo še ukrenila njegova vlada. Ne bo namreč zadostovalo, da MNZ slovensko javnost občasno obvesti o postavitvi »še enega začasnega centra za begunce«, v katerem naj bi sprejeli, obravnavali in nastanili do, na primer, dva tisoč ljudi, ki bodo sem prišli iz Hrvaške. Ali morda celo že tistih drugih, ki se bodo k nam vračali iz Nemčije? |