Tam pri svojih dvajsetih in čez, na faksu in še malo potem, sem se za pusta dostikrat našemil, enkrat sem si prijateljičin modrc naphal s cunjami, sposodil še mini kiklco – sem že pozabil, kje sem dobil ekstra lardž velikost – in navlekel temne najlonke, da se ne bi skoz videle kosmate noge, pa hajdi, z družbo na žur v študentsko menzo v Rožni dolini, ko smo se ga malo nalili in temu primerno sprostili, mi je šlo kar na živce, ko so me začeli vsevprek ščipati v rit, fjuuu, kakšna mačka, a si si povsod brke obrila...
Štafeto so v poznejših letih prevzeli naši otroci z bolj nedolžnimi maskami, kavbojskimi, viteškimi, spajdermenovskimi. Zdaj, globoko v najstniških letih, jim je pa to itak neumno. Letos tudi prvič do zdaj na naša vrata ni potrkala niti ena maškara in celo na ulici nisem opazil nobene! Kot da so se vse zgrnile le na organizirana pustovanja. Teh res ni manjkalo, od kurentovskega Ptuja, kjer so menda številne firme včeraj že opoldne zaprle vrata, da se je začela vsesplošna čaga, do nič manj oglaševane laufarije v Cerknem.
Danes, na pepelnično sredo, pa bi se morali posuti s pepelom, kar naj bi nas opomnilo, da smo umrljivi in da je spokornost prvi korak k vstajenju. Ker odrekanje grehu pomeni (tudi) post, bi se bilo tudi treba mesec in pol odrekati mesu. Pa ne samo živalskim beljakovinam, upreti bi se morali slabim razvadam na sploh, cigaretam, alkoholu, lenarjenju. In niti to še ni vse: morali bi narediti kaj dobrega za svojega bližnjega! Naslednjih 40 in še nekaj dni naj bi torej živeli tako, kot bi se spodobilo, da živimo vse življenje. Krepostno, skromno, odgovorno, v ljubezni do bližnjega.
Ampak, si rečemo, to je do zdaj uspelo samo enemu. In zdaj zaradi njega vse to?! Malce selekcije si bomo pa že dovolili! Večina nas bo zato s pustnih krofov in flancatov brez pretiranega odrekanja, mogoče le s kakšno petkovo ribo, presedlala na velikonočno šunko. Takrat, na vuzem, bomo proslavili vstajenje tega, ki mu je ratalo. Za zdaj edinemu. Njegov rekord je daljše sape od Prevčevega. Mi, krvavi smrtniki, pa ostajamo tam, kjer smo. Včasih v dreku.
