MARIBOR, LJUBLJANA – Nedavno smo v Nedeljskih novicah objavili zgodbo Avstrijke Marie B., ki so jo na Dunaju poslali po dodatek za nego otroka kar v Slovenijo; oče otroka je Slovenec in ima službo, Maria pa je brezposelna. Evropska uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti določa, da denar pride iz tiste države, kjer eden od staršev dela, prejema pokojnino ali nadomestilo za brezposelnost. Po objavi se nam je javila Mariborčanka Mojca K. in postregla s še bolj nenavadno posledico uredbe, ki namesto reda vnaša precej zmede in zamud: »Člani družine, ki so slovenski državljani in živijo v Sloveniji po isti evropski uredbi že od leta 2015 (nekateri pa celo od 2014!), čakajo na izplačilo otroškega dodatka v Sloveniji,« nam je sprva povedala.
Dobila le izredno pomoč
Najprej osnovni podatki: Mojca je Slovenka in naša državljanka, prav tako mož in oba otroka. Po končani porodniški je junija 2014 izgubila redno zaposlitev in se prijavila na zavod za zaposlovanje ter prejemala denarno nadomestilo. Septembra 2015 je šla hči iz vrtca v šolo, sin pa je spremenil vrtec; ko je sporočila spremembe, so jo oktobra na mariborskem CSD seznanili, da se je partner zaposlil na Hrvaškem in da ji v Sloveniji ne pripada več otroški dodatek, »taka je uredba, so mi rekli«. Ker ni imela pravice do dodatka, je posledično morala plačevati malico v šoli, družina je živela z 800 evri: »Vse, kar sem dobila od njih takoj, je bila izredna denarna socialna pomoč.«
Morali so vložiti prošnjo na Hrvaškem, kjer so dobili okoli 53 evrov dodatka – razliko do slovenskega dodatka (do katerega je upravičena) pa je po tej isti uredbi dolžna poravnati matična država, torej Slovenija, so ji razložili na centralni enoti za Bežigradom: »Na spletni strani imajo objavljeno, da izplačujejo to razliko dvakrat na leto, ampak se tega ne držijo.« Nato se je še poslabšalo: po hrvaški zakonodaji od aprila 2016 niso bili več upravičeni do dodatka, zato bi morala v Sloveniji dobiti celoten znesek. A tega je začela prejemati šele novembra 2016, ko se je znova redno zaposlila v Sloveniji in je bila avtomatsko upravičena do tega: »Ko sem bila brezposelna in sem bolj potrebovala pomoč, sem bila v slabši situaciji kot zdaj, ko sem zaposlena.«
Slovenske razlike iz obdobja brezposelnosti še ni dočakala! Zaradi kolobocij med glavno pisarno CSD ter ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter težavami z izračuni znotraj naših državnih inštitucij denar ni bil izplačan, Mojca pa je začela vrtati z vprašanji pristojnim: »Po katerem zakonu/pravilniku/uredbi mora moja družina na otroški dodatek čakati toliko let? Katere ukrepe bo vaše ministrstvo sprejelo, da bomo prejeli otroški dodatke za leta 2014/15-2016 še letos?« Denarja še ni, je pa prejela vrsto pojasnil.
Zavedajo se njene stiske
»Delavci na centralni enoti se zavedamo vaše stiske, delamo s polno paro, nadurno delo. Veliko stisko doživljamo namreč tudi strokovni delavci sami,« ji je med pojasnili zapisala Ester Mislej, Vodja Centralne enote za starševsko varstvo in družinske prejemke za ljubljanskim Bežigradom. Slednja je še pojasnila, da imajo največje zaostanke na sekundarni pristojnosti oziroma razliki, »ki je v večini primerov dodatek k temu, kar stranke že dobijo v drugi državi.« Ko je Mojca spraševala še na direktorat za socialne zadeve na MDDSZ, so ji tam pojasnili, da traja tudi dlje kot v njenem primeru: »Nekaj posamičnih pritožb zoper oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev trenutno rešujemo še iz leta 2013, pritožbe zoper subvencijo najemnine in otroški dodatek ter subvencijo vrtca rešujemo trenutno iz leta 2015. Zaradi kadrovskih razlogov in velikega priliva novih pritožb zelo težko odločamo v predlaganem roku dveh mesecev,« sta ji odgovorila Gregor Pleše in Simon Švarc z direktorata.
Mojci so potrdili, da ne gre zgolj za njen primer: »Delajo po zakonu, ne razmišljajo pa o človeškem vidiku, in to s socialno ranljivimi skupinami.« Vendarle so ji po številnih dopisih prejšnji mesec izdali odločbo za leto 2015, »nato pa so me klicali, da se je pošta (poslana po navadni pošti, ne priporočeno ali s povratnico) vrnila k njim, ker je naslovnik neznan!« Zadnje dejanje je le še češnja na Mojčini kisli torti, njen iskreni apel pa brez rešitve: »Moja otroka bi vam bila zelo hvaležna, če bi lahko v čim krajšem možnem času (še pred septembrom, ko se začne šola in je treba kupiti ogromno stvari) prejela otroški dodatek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje, ki jima ga njuna domovina dolguje.«
