Salama 2008

Resda so počitnice in šole prazne, za spoznanje praznejši so tudi vrtci, a zato vsega dva dni staro sporočilo o primernosti hrane v šolskih kuhinjah in vrtcih ni prav nič dopustniško. Dvesto pet pretežno junijskih pregledov, ki so jih delavci uprave za varno hrano opravili v vrtcih in osnovnih šolah na območjih Maribora, Murske Sobote, Kopra in Nove Gorice, je narisalo porazno sliko. Na njej pa številne goljufije, večidel upodobljene v sadju in zelenjavi neznanega izvora. Ali drugače: kuharice v šolah in vrtcih niso znale povedati, od kod prihaja hrana, še manj, kdo je njen proizvajalec. V eni od obalnih šol so otroci mirno natepavali poceni od sam bog ve kod uvoženo sadje s prilepljeno slovensko etiketo.

Nehote se ob tem spomnim nedavne s posebnim pravilnikom uzakonjene domislice, ki trgovcem dovoljuje prodajo živil tudi po pretečenem roku uporabe. Saj da se v Sloveniji vsako leto zavrže vsaj 82 kilogramov hrane na prebivalca. Poslej naj bi jo trgovci po preteku uporabnosti bodisi obdržali na policah bodisi donirali humanitarnim organizacijam. Odvisno od proste presoje. In če se kaj spoznam na poslanstvo trgovcev, ga bržkone ni, ki v tej prosti presoji ne bi zavohal denarja. Pretežno zase.

Hrana je, nič kriva, tudi politično vprašanje. Pravilnike in zakone sprejemajo politiki. Tisti včeraj in oni, ki jih bomo ustoličili na 13. julija dan. Zato težko razumem vse te holivudarske bejbe in frajerje, ki teve soočenja strankarskih liderjev še naprej namenjajo zgolj samoprociji vseh v kamero ujetih. Nič izvirnega, še manj življenjskega. Denimo o tem, kako otrokom v šolah in vrtcih zagotoviti vsaj približno zdravo in sledljivo prehrano. Ali o tem, zakaj lahko trgovci nenadoma pokvarljivo živilo prodajajo tako dolgo, dokler ni prodano. Pa četudi bo salama na polici nosila letnico 2008, jogurt pa 2011.

Toliko hrane, kot je potrebujemo danes, se menda ne da pridelati brez kemije. A tudi ne brez čebel. Črno na belem. Zatorej potrebujemo razumno ravnovesje in dosledni nadzor. Oboje – hočeš, nočeš – določajo politiki. Tisti in taki, kot jih bomo prihodnjo nedeljo največkrat obkrožili.