Sadje in žito za polovico dražja

LJUBLJANA – Statistični urad je pred dnevi objavil podatke o cenah kmetijskih pridelkov in živil v februarju v primerjavi s februarjem 2012. Skupno se je hrana v enem letu v Sloveniji podražila za 7,5 odstotka, v zadnjih treh letih (od leta 2010) pa za kar dobrih 22 odstotkov. Zdrava pamet nam govori, da tako veliki skoki cen niso običajni. Pa vendarle, so plod špekulativnih vzvodov na trgu, kot zadnja leta radi poudarjamo, ne da bi vedeli, kaj to točno pomeni, ali gre za razpad sistema pridelave hrane, ki je v okviru samooskrbe padla na 35 odstotkov?

Jabolka in žita za polovico

Zlasti so se podražile poljščine, ki so bile februarja 2013 v povprečju kar 35,1 odstotka dražje kot februarja 2012. Urad navaja, da se je sadje v enem letu podražilo za neverjetnega 43,5 odstotka, jabolka, naš tradicionalni slovenski sadež, najbolj, za kar 47,5 odstotka. Enako močno so poskočile cene zelenjadnic, za kar 42,6 odstotka. Rahlo so se podražile tudi cene sadik in cvetja, za 3,8 odstotka. No, vsesplošna draginja hrane pa je vendarle prinesla nekaj veselja, saj se je vino od lani do letos pocenilo za slabih 26 odstotkov. Cene živalskih proizvodov so bile v povprečju 3,5 odstotka nižje kot februarja 2012.

Toda sočasno so se cene živali za zakol v povprečju zvišale za »le« 5,3 odstotka. Najbolj se je cena povišala prašičem, ki so letos za slabih 10 (8,3) odstotkov dražji, govedo za dobrih 5 in perutnina za več kot 4 odstotke. Enako se je znižala cena mleka, za 5 odstotkov. Cena jajc pa je danes vsaj 13,5 odstotka višja kot lansko pomlad.

Drugorazredna zelenjava

Glede cen žita se današnji tako imenovani kot tudi neimenovani sogovorniki strinjajo, da ni nobenega racionalnega razloga za silovite skoke: »Do leta 2010 so cene žit zanihale tja do 15 odstotkov. Ko je nepremičninski balonček počil, so denar selili v kmetijstvo, kjer polovico svetovne pridelave in prodaje žita držijo v rokah štiri multinacionalke. Hkrati sta Indija in Kitajska vse večji porabnici žit za prehrano ljudi.«

Pred dnevi nam je Andrej Turk, zelenjavar s Krškega polja, zatrdil: »Slovenski zelenjavarji pridelamo od 30 do 40 odstotkov slovenske porabe, kar je premalo za verodostojno vlogo zelenjavarjev na slovenskem trgu.« Letos jim je zagodlo mokro vreme, niso mogli sejati, zato so trgovci uvozili zelenjavo iz Italije in jo zdaj v svojih centrih drago prodajajo po več kot 4 evre za kilogram, kar seveda pomeni od 500- do 1000-odstotno maržo. Dejstvo je, da slovenski pridelovalec zelenjave zaradi velikega kala ne more preživeti z maržo pod 200 odstotkov. Toda Turk pove: »Mi trgovcem prodajamo zelenjavo pod uradno izračunano lastno ceno.«

Hkrati drži, da zelenjavarji še vedno niso dovolj povezani med seboj: »... njihov nastop na trgu je še vedno stihijski,« nam je povedal poznavalec razmer. Razlog za več kot 40-odstotno podražitev zelenjave tiči v opisanem kaosu. Če namreč želimo vse leto imeti svež paradižnik, ga moramo pripeljati v Slovenijo z letalom tudi 4000 kilometrov daleč. Hkrati doživljamo zelo premišljeno kampanjo, kako je zelenjava vsak trenutek zdrava, najbolje petkrat na dan... To plačamo! In spet pozabljamo na svoje pridelovalce.

Mleko na tuje

Direktor kranjske zadruge Sloga Marjan Roblek nam je povedal, da v Sloveniji pridelamo od 30 do 40 odstotkov mleka preveč: »Zato ga tudi mi izvozimo kar dve tretjini od 80 milijonov litrov.« Zakaj tako velik izvoz? »V zadnjem času kupci prihajajo kar sami iz Italije in Avstrije. Plačilo je od 15 do 30 dni, medtem ko v Sloveniji čakaš tudi 120 dni, kar je za kmeta seveda nesprejemljivo.« Roblek za propadanje slovenskega kmetijstva vidi vzroke predvsem v plačilni nedisciplini. »Mesna industrija plačuje slabo. Kaj naj si misli kmet, ki bika redi dve leti, ga proda, in dobi plačano, če sploh, šele čez pol leta?!«

Pred časom je vodstvo britanskih mlečnih govedorejcev svojo vlado pozvalo h globokemu razmisleku o težavah pridelovalcev mleka, saj je odkupna cena tega padla na nesprejemljivih 35 centov! Morala bi biti vsaj od 42 do 45 centov. Kot nam je povedal Roblek, je trenutna odkupna cena mleka v Sloveniji največ 33 centov. Pa slovenski kmet nikoli ne more biti konkurenčen angleškemu!

Hrvaška na obzorju

Poljedelci, živinorejci pa tudi mesarji se strinjajo, da bi bila lahko Hrvaška po eni strani zelo velik problem, po drugi pa vendarle priložnost. Dolgi plačilni roki dušijo ne samo kmeta, temveč tudi mesnopredelovalno industrijo, ki je tako v sendviču interesov in mora včasih sprejeti nemogoče pogoje. Včasih je že kar smešno njihovo zagovarjanje trgovcev. »Z vstopom Hrvaške pa bi lahko pobliže spoznali njihov Pik Vrbovec, ki je vsaj trikrat večje podjetje kot naš bivši Mip in zlahka pokrije pol potreb Slovenije,« nam je navrgel poznavalec. Roblek meni, da država sicer zagovarja samooskrbo: »Delamo pa prav nasprotno.« Prašičereja je v par letih padla s 70 na borih 30 odstotkov samooskrbe, pa politika nima programa za razvoj.

Dodatno skrb vzbuja že bežen pogled na lestvico prejemnikov subvencij, kjer nekaj velikih pridelovalcev mesa, mleka in poljščin prejme velike zneske. Kakor koli že, upravičeno, saj zagotavljajo večji delež lastne oskrbe. Na drugi strani pa so kmetje, ki dobijo sorazmerno visoke subvencije, a v primerjavi z omenjenimi velikimi proizvajalci pridelajo nesorazmerno manj. Glede na učinek so največjih subvencij deležni ekološki kmetje, ki jim poleg pridelave zdrave hrane subvencioniramo še ohranjanje kulturne krajine. Morda pošteno, a njihov učinek k lastni proizvodnji hrane je v Sloveniji zanemarljiv.

To je bumerang 1. okoljskega programa, ki ga je Slovenija sprejemala ob približevanju EU, ki uveljavlja tako imenovano neblaginjsko ekonomiko kmetijstva, kar pomeni, da ni pomembno, koliko pridelaš, glavno da obdeluješ. Sistem seveda deluje v Nemčiji, na Danskem in Nizozemskem, v državah s popolno samooskrbo, na kar pa smo v Sloveniji pozabili.