NA KOŽO

Sacherca in dunajci

Objavljeno 02. marec 2014 23.35 | Posodobljeno 02. marec 2014 23.36 | Piše: Marko Uršič
Ključne besede: komentar

Mednarodna rokometna zveza je TV-pravice prodala Al Džaziri za 81,5 milijona.

Marko Uršič. Foto: S.N.

Rokometni klub Loka, Prule 67, Pomurka Bakovci, Velika Nedelja, Nova Gorica, Gold Club, trboveljski Rudar, Prevent iz Slovenj Gradca, Cimos Koper, Ciudad Real, Atlético iz Madrida, Portland San Antonio, København, Dinamo iz Minska, Itxako iz Lizarre, Olimpija... je mar naslednji Krim? Potop klubov se nadaljuje, pozitivna ekonomija je kot para izpuhtela iz rokometnega ekonom lonca. Res da s tem nimajo neposredne povezave, a vodilnih ljudi Evropske in Mednarodne rokometne zveze to ne spravlja v depresijo. Na lepi modri Donavi, na Dunaju, v prestolnici vsega moralno starokopitnega, ter v Baslu so se lepo zavalili v naslanjače in le preštevajo denar, ki bo padel od nesramno bogatih Arabcev. V Evropi je gospodarstvo s seboj v brezno potegnilo tudi rokomet, Mednarodna rokometna zveza pa je denimo za naslednja po dve ženski in moški svetovni prvenstvi televizijske pravice prodala katarski Al Džaziri za kar škandalozno visokih 81,5 milijona evrov. Stari televizijski partner, Ufa Sports iz nemškega Hamburga, je plačal, karikirano, le 50 milijonov evrov.

Med tistimi, ki uživajo blagodeti ugodnega rokometnega podnebja pod dežnikom svetovne zveze, sta tudi slovenska brata Kalin. Leon je predsednik tekmovalne komisije IHF, Leopold pa delegat Mednarodne rokometne zveze. Kako strežejo stvarem na mednarodni zvezi, pa pove tudi dejstvo, da je njen predsednik Egipčan Hasan Mustafa. In indici so, da posluje po stari egiptovski politični praksi. Med svetovnim prvenstvom na Hrvaškem leta 2009 je takratni generalni sekretar IHF, Švicar Peter Mühlematter, namreč Mustafo javno obtožil umazanega poslovanja. Vprašanje je namreč bilo, kam je izginilo 1,6 milijona švicarskih frankov, ki jih je IHF namenil Egiptu za organizacijo SP leta 1999. Predsednik organizacijskega odbora in egiptovske rokometne zveze pa je bil takrat ravno Mustafa.

Tudi na Dunaju so rokometni birokrati zasedli stolčke, tako da se lahko le tragično in ironično pošalimo. Medtem ko funkcionarji uživajo v dunajskih zrezkih in sacher torti, rokometni klubi nimajo niti za kruh. 

Deli s prijatelji