Sabljač ji je pisal vsak dan

Sabljač Rudolf Cvetko je bil prvi slovenski udeleženec olimpijskih iger leta 1912 v Stockholmu in hkrati prvi prejemnik olimpijske medalje. Dve leti pozneje je tudi njega posrkala vihra prve svetovne vojne. Ostali so njegovi nenavadni spomini, ki so jih ob stoletnici vojne z razstavo Fronte se prebujajo obudili v Narodnem muzeju Slovenije.

Rudolf Franc Cvetko se je rodil 17. novembra 1880 v Senožečah. Še pred začetkom njegovega šolanja se je družina preselila v Ljubljano, kjer je dokončal 2. deško nižjo gimnazijo. Vojaško poklicno pot je začel leta 1896 kot gojenec 346. polka v tržaški pehotni kadetnici, v kateri je že pokazal svoj sabljaški talent. Kot kadet častniški namestnik je bil 10. avgusta 1900 dodeljen 16. varaždinskemu pešpolku, v katerem je do upokojitve leta 1913 uril nabornike. »Poročnik Cvetko se je 1904. in 1905. udeležil dveh specialnih sabljaških tečajev za učitelje sabljanja in telovadbe v Dunajskem Novem mestu,« pravi mag. Jože Podpečnik, kustos v Narodnem muzeju. »Leto pozneje se je udeležil še normalnega tečaja za floret in sabljo, ga končal z odliko ter postal diplomirani vojaški učitelj sabljanja in telovadbe.«

Kariero končal zaradi poroke

Cvetko se je na avstrijskem vojaškem prvenstvu leta 1912 kot drugi uvrstil v olimpijsko sabljaško reprezentanco. Na olimpijskem turnirju v Stockholmu je pokazal zelo veliko sabljaško znanje in bistveno pripomogel k osvojitvi srebrne medalje v sablji ekipno. Kljub porazu v finalnem boju proti madžarski ekipi je bil kot najboljši avstrijski sabljač zadovoljen z nastopom. »Zaradi načrtovane poroke je septembra 1913 končal vojaško kariero in se kot telovadni učitelj zaposlil na državni gimnaziji s slovenskim učnim jezikom v Gorici. V župnijski cerkvi v Divači se je 6. septembra 1914 poročil s 24-letno učiteljico Marijo Frančiško Trošt, doma iz Studenca pri Igu. V ljubljanskem Leonišču se jima je 31. avgusta 1918 rodil sin Rudolf Aleksander. Vojaška pot Rudolfa Cvetka je bila izjemno pestra in na trenutke kar nenavadna in polna premestitev. »Zaradi splošne mobilizacije je bil nadporočnik 27. julija 1914 vpoklican v 16. pešpolk v Bjelovar,« dodaja Podpečnik. »Ob koncu julija 1914 je bil premeščen v 5. črnovojniški pešpolk v Pazin, kjer je vadil nabornike in napredoval v čin stotnika. Novembra 1914 je postal poveljnik 8. stotnije in vodja utrjevalnih del puljske deželne fronte v okolici Vodnjana. Za vzorno opravljeno delo je 25. julija 1916 prejel bronasto medaljo za zasluge na traku. Septembra 1916 se je vrnil v 16. pešpolk v Bjelovar, od koder je novembra 1916 z moštvom odpotoval na Madžarsko. Januarja 1917 se je pridružil svojemu pešpolku na položajih v severni Galiciji in se kot poveljnik bataljona udeležil bojev v prvih frontnih linijah. Decembra istega leta je bil postavljen za bolnišničnega častnika in poveljnika vojaške policije v Bjelovarju, od januarja 1918 je poveljeval vojaški policiji in nadzoroval kader v vojaški bolnišnici za venerične bolezni v Bršadinu pri Vukovarju. Poveljevanje barak v ujetniškem taborišču v Ivanovčanih, kjer je dočakal konec vojne, pa je prevzel julija 1918.«

Čustva zapisala v skrivni pisavi

Obletnico začetka prve svetovne vojne Narodni muzej zaznamuje s premierno predstavitvijo vojnega dnevnika in fotografskega albuma Rudolfa Cvetka. »Z življenjsko potjo sabljaškega mojstra in nosilca prve slovenske olimpijske medalje pa tudi častnika avstro-ogrske vojske v rezervi se spominjamo slovenskih mobilizirancev, ki so z upanjem na boljši jutri v uniformi in z orožjem v roki krenili svoji usodi naproti,« so ob razstavi povedali v muzeju. Vojna vihra je zaznamovala Cvetkovo zasebno in poklicno pot. Dnevnik in dragoceno fotografsko gradivo se med seboj dopolnjujeta in kot zvesta historična vira odstirata neprecenljive osebne spomine. Izpostavljata vse plati življenja v času velike vojne. »Dragocen vir o Cvetkovem čustvenem svetu so pisma in razglednice, ki jih je pisal ženi Mariji Trošt,« pove Podpečnik. »Zaradi cenzure sta svoja prava občutja zapisovala v skrivni pisavi pod znamke. NMS hrani več kot 200 Cvetkovih razglednic. Na vso moč se je trudil, da bi ženi poslal vsaj eno razglednico na dan.«

Muzejsko postavitev je navdihnilo fotografsko gradivo iz častnikovega osebnega albuma, ki ga je Cvetko pomenljivo imenoval Vojna. V njem je dokumentiral obrambne linije v Istri, redke sproščujoče trenutke brezskrbnega druženja z vojaki, znamenitosti različnih krajev, v objektiv pa je ujel tudi okoliške prebivalce, ki so vsakdanjik prilagodili globalni vojni. Vseh 273 fotografij je prvič na ogled na razstavi. Njegovo dolgo in polno življenje, prežeto z duhom plemenite viteške časti, se je končalo 15. decembra 1977. Vzgoja sabljaških kadrov je bila gotovo njegov največji prispevek k razvoju sabljaškega športa v Sloveniji. Rudolf Cvetko, legendarni častnik, kavalir in prvi slovenski olimpionik, je zapustil zapuščino, na katero je slovenski narod upravičeno ponosen.