Večina slovenskih poslancev, ki je izglasovala možnost predčasnega odpoklica županov, je lepo pokazala, da je lahko trgati koprive s tujimi rokami. Po isti logiki bi določeno število volivcev lahko zahtevalo razrešitev parlamenta. Navsezadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da so ljudje precej bolj zadovoljni z delom županov kot z delom poslancev v državnem zboru, ki ima zelo nizek ugled v javnosti. Tudi vlado podpira manj kot tretjina anketiranih. Primerjava državnozborskih in lokalnih volitev kaže, da volivci na vsakih parlamentarnih volitvah zamenjajo vsaj tretjino do polovico poslancev, večina županov, ki kandidirajo, pa je ponovno izvoljena. Ne smemo zanemariti niti, da župana izvolijo ljudje neposredno, poslance pa izvolimo posredno po zapletenem volilnem sistemu.
Tako ni naključje, da zelo veliko poslancev sploh ne poznamo. Ministrskega zbora pa pri nas tako in tako ne izvolijo volivci neposredno. Zato se zdi precej licemersko, da poslanci niso predvideli tudi načina, kako bi bilo mogoče na primer predčasno odpoklicati poslance v državnem zboru ali svetnike v lokalnih skupnostih. Ena od možnih rešitev bi bila ustavna določba, po kateri bi na primer določeno število volivcev lahko zahtevalo predčasne volitve v državni zbor. Da se ne bi dogajale zlorabe, bi moralo biti število volivcev, ki se podpišejo pod takšno zahtevo, primerno visoko, na primer sto tisoč. Navsezadnje je več kot očitno, da je v Sloveniji težko priti do predčasnih parlamentarnih volitev tudi v primeru, ko vlada izgubi skoraj vso podporo med volivci. Poslanci namreč praviloma neradi režejo udobno vejo, na kateri sedijo. Zato bi bilo neprecenljivo videti, kakšna bi bila reakcija v največji vladni stranki, ki je podprla možnost odpoklica županov, če bi kdo predlagal tudi možnost, da bi dovolj veliko število volivcev predčasno razpustilo parlament. Še posebno ker obstaja velika verjetnost, da bi brez težav zbrali zadostno število podpisov volivcev, ki niso zadovoljni z delom parlamenta in vlade.
