S tremi odstotki vida, rešenega v Londonu, Daniel lahko živi samostojno življenje

MARIBOR – Mariborčan Daniel Grubor je leta 1970 na svet privekal s prirojeno sivo mreno, čez leta je njegovemu vidu zapretil še glavkom. »To je strokovno ime,« razloži in nadaljuje: »Rečejo mu tudi še zelena mrena ali očesni pritisk. Trije izrazi so za bolezen, ki prizadene očesni živec. Kadar očesna tekočina ne odteka iz očesa in se v njem zadržuje ali pa je očesne tekočine preveč, se poveča očesni tlak, posledica pa je postopno poslabšanje vida.«

Štirikrat so Daniela na klinikah v Mariboru in Zagrebu operirali na očeh med devetim mesecem in sedmim letom starosti. Po posegih je videl tako slabo, da ni mogel v običajno osnovno šolo, ampak v posebno na Langusovi v Ljubljani. Usoda slabovidnega otroka mu je odmerila, da je sedemleten moral od doma, od staršev v internat. Nadaljeval je srednjo šolo v Škofji Loki.

Ravno okoli polnoletnosti je zbolel za glavkomom na obeh očesih. Sledile so štiri operacije, ki jih je spremljalo veliko upanje, da bodo pomagale, a žal je bil uspeh slabši od pričakovanega.

Kljub zdravstvenim oviram je v obratu za predelovanje kovin škofjeloškega Centra slepih in slabovidnih dobil zaposlitev. Delo polkvalificiranega strugarja je bila pomembna stopnička na poti k samostojnosti.

Malo je lahko veliko

Strokovni konzilij okulistične klinike v Ljubljani je leta 1994 ugotovil, da so za Daniela pri nas izčrpane vse možnosti zdravljenja. Tem bolj ker se tlak v njegovih očeh še ni umiril. Mladeniču je grozila popolna slepota.

Daniel je, ko drugega upanja ni bilo več, zaprosil za nadaljnje zdravljenje v tujini. Odobrili so mu pregled na očesni kliniki v Londonu, kjer je dr. Michael H. Miller ugotovil, da bi mu lahko še pomagali.

Ko je za plačilo stroškov operacije v Londonu in poti tja Daniel zbral vse svoje prihranke, mu je do polnega zneska 28.000 nemških mark manjkalo še zelo veliko. Za pomoč je na priporočilo upravnika doma za slepe in slabovidne Ludvika Bernika zaprosil območno organizacijo Rdečega križa, tam pa se je Marjeta Žagar z zbiranjem potrebne dokumentacije in seveda denarja zgledno potrudila. Veliko telefonskih klicev in stikov je za Daniela opravila tudi dodeljena mu spremljevalka Nina Ložar iz Ljubljane. Ko je 7. aprila 1997 odpotoval v London, je bilo na posebnem računu RK zbranega komaj pol zneska, manjkajoče je založil RK. Tedaj ste se s svojimi prispevki zanj v Sklad Ivana Krambergerja pridružili tudi bralci Slovenskih novic.

Za najugodnejšo Danielovo in Ninino namestitev so se potrudili na slovenskem veleposlaništvu. Že dva dneva po prispetju so mu operirali levo oko. Tlak v njem se je ustalil, nič več ni naraščal. Po tako spodbudnem uspehu so 23. aprila operirali še desno oko, tudi to uspešno.

Kot smo takrat zapisali, mu nobena operacija ni mogla izboljšati vida, a je bila londonska ključna, da ga ni povsem izgubil.

Dragocena samostojnost

Sredi Maribora, nedaleč od Slomškovega spomenika, v stavbi medobčinskega društva slepih in slabovidnih na Gospejni ulici 11, nam te dni Daniel pove: »Po londonski operaciji je bolezen obmirovala. Lahko se sicer še kadar koli pojavi, a se na srečo ni. Uradno naj bi imel še tri odstotke vida.« Kar v vsakdanjem življenju pomeni: »Da lahko hodim, če vem, kam moram priti. Podnevi ni težav, tudi če hodim po neznani ulici, ponoči pa so, ker takrat ne vidim dovolj.«

Za posamezne namene obstajajo pripomočki: »Monokular za približanje opazovanega predmeta, elektronska lupa za branje, program za povečevanja zaslona za računalnik.«

V poznanem okolju se lahko giblje samostojno: »Živim blizu dvorane Tabor. Do društvenih prostorov na Gospejni grem peš sam. Okoli dvajset minut hoje v eno smer jemljem kot sprehod. Obiskovanje doma je zame zelo pomembno, da se udeležujem različnih dejavnosti in se družim z ljudmi.«

Uvodoma smo pozabili povedati, da ni Daniel zgolj šibkega vida, marveč tudi sluha. A slednjega med pogovorom niti ni zaznati, s slušnim aparatom namreč sliši čisto solidno, tako da pogovor teče gladko. Povedali smo že, da so mu pri vidu ponagajali geni, s sluhom je bilo drugače: »Sluh mi je opešal ob delu v strugarni, sem tudi sam malce kriv, ker se pred hrupom nisem dovolj zaščitil. S slušnim aparatom, če sem skoncentriran, kar dobro slišim. Po daljšem pogovarjanju pa mi slušna koncentracija pade.«

Upokojen je že 13 let: »Do leta 2003 sem bil zaposlen v strugarni v Škofji Loki. Ni bil moj namen, da bi se že upokojil, ampak so se drugi tako odločili zame.«

Vrnil se je v Maribor: »Najprej k staršem. Nato sem tri leta živel v garsonjeri društva slepih in slabovidnih. Tedaj sem vložil prošnjo za najemniško stanovanje, dodelili so mi garsonjero na Taboru. Odtlej živim samostojno. Se pa še vedno redno slišim in vidim s starši, ki stanujejo na Teznem. Peš imam do njih tri četrt ure.«

Najraje kuha rižote

Za domačim štedilnikom je pravi mojster: »Najraje si pripravljam rižote, pa pečene jedi bolj kot kuhane.«

Rad ima knjige, a jih ne bere: »Poslušam posnete. Na zvezi društev slepih in slabovidnih imajo profesionalni studio, kjer prostovoljci berejo knjige, posnete pa si lahko člani izposojamo.«

Najbolj pogreša delo: »Ko sem delal, mi je bilo bolje. Rad bi še delal v različnih društvih, pa nekako ne gre, ker potrebujejo več terenskega dela. Sem bolj uporaben za administrativna dela, kot sta prepisovanje, vodenje evidenc.«

Močno si je želel delati v prostovoljstvu, najprej v domačem okolju in pozneje v tujini, a se mu želja ni uresničila.

V društvu se rad športno udejstvuje: »Prihajam na pikado ali namizni tenis za slepe.«

Ob sredah hodi v Društvo gluhih in naglušnih Podravja: »Med srečanjem se pogovarjamo, imamo razne predstavitve, kvize, igramo šah. In okroglo mizo, na kateri nam predsednik društva poda različne informacije.«

Rad gre v svet: »Največ z izleti Društva upokojencev Center, ker ne hitimo kot pri potovalnih agencijah. Vsi tridnevni izleti, enkrat na leto jih pripravijo, so mi ostali v najlepšem spominu, tako v Berlin, Prago. Žal so zdaj cene poskočile, pa mi pokojnina že omejuje udeležbo. Trikrat sem sodeloval na taborih gluhoslepih – v madžarskem Sopronu, nemškem Tübingenu, finski Tuusuli. Društvo gluhoslepih Slovenije Dlan nam je financiralo spremljevalca, tako da ni bilo vse na lastne stroške.«

Izletništvo je na splošno Danielova strast: »Zakaj, vam pa ne vem povedati. Nekaj časa sem se z vlakom vozil v Gradec, da sem ga raziskoval. Poleti grem seveda dostikrat na Pohorje. Narava mi je najlepša jeseni, ko je vsa barvno močno pisana.«