Tako kot so nekaj posebnega blejska pletna in blejski čolnič ter obujeni drevak s Cerkniškega jezera, ima tudi Kostanjevica na Krki svoj čoln, imenovan kostanjeviški čoln, z ravnim dnom za mirne vode, ki ga prebivalci tega mesteca na otoku še danes uporabljajo za ribolov, prevoz materiala in seveda za zabavo.
Tako je minulo soboto čolnar Marjan Jerele s prijatelji in v sodelovanju z društvom vinogradnikov in ribiči organiziral prvo srečanje tradicionalnih plovil, udeležilo pa se ga je kakšnih dvesto ljubiteljev plovil, voda, veslanja in narave.
Na parkirnem prostoru pri prvem mostu so vinogradniki postavili svoj kozolček, druženje pa se je začelo z regato desetercev, velikih sodobnih kanujev za deset oseb, ki so tekmovali po vodni poti okoli otoka. Najboljši so dober kilometer in pol dolg okljuk preveslali v manj kot devetih minutah.
Po Resslovih sledeh
Na travniku poleg kozolčka smo si ogledali zbirko tradicionalnih plovil. Velik kanu deseterec so izdelali iz poliestra, prav tako ribiški čoln, ki je kopija tradicionalnega kostanjeviškega ribiškega čolna.
Posebno zanimiv je bil tudi tradicionalni, več kot 50 let star leseni blejski čoln, izdelan po metodi prekladne gradnje, kar pomeni, da ga sestavljajo s prekrivanjem posameznih plasti stene.
Zraven malega blejca so razstavili povsem enak čoln z ravnim dnom, torej malce prirejen za potrebe kostanjeviških ribičev.
Zlasti pa je obiskovalce pritegnil Resslov vijak na blejskem čolnu. Izumitelj in gozdar Josef Ressel je namreč svoje poskuse z ladijskim vijakom opravljal prav na reki Krki med Kostanjevico in Šentjernejem.
Svoj čoln pa je na ogled postavil izdelovalec po videzu indijanskih kanujev, 48-letni veslač Aljoša Rovan iz Brežic, ki se je stvari lotil študiozno. Najprej je naštudiral metodo, kako so severnoameriški Indijanci gradili kanuje iz brezovega lubja.
»Zgrajen je iz vezane plošče po tradicionalnem načinu gradnje indijanskih kanujev.«
Tehta le 15 kilogramov
Gre za zelo krhko plovilo, samonosni kanu, ki je zelo stabilen in trden v vodi, medtem ko je na kopnem zelo krhek in seveda tudi lahek.
»Indijanci so brezovo lubje zvili v obliko kanuja in ojačali s prečnimi letvicami, enako delam jaz,« je razložil Rovan.
Ker vesla od malega, ga je začelo zanimati, ali bi si lahko sam naredil čoln. In je začel in v nekaj letih naštudiral tehnologijo do vseh najmanjših detajlov. Idejo je dobil pri nekem Nemcu, ki je izdeloval čoln iz vezane plošče. Sam uporablja vrsto afriškega mahagonija, ki je zelo elastičen.
Ustvaril je čoln, ki je na vodi izjemno močan, trden, hkrati pa vodljiv in vrtljiv, na drugi strani pa zelo lahek.
»Enosed je težak 15 kilogramov, medtem ko dvosed tehta 25 kilogramov. Oba lahko z nekaj volje brez težav prenašamo in tako na reki obidemo kritična mesta.«
Za izdelavo enega čolna porabi približno 100 ur.
Srečanje je seveda minilo tudi v znamenju cvička in kostanja, Joli je skuhal joto, ribič Svetec pa ribafiš brodet iz sladkovodnih rib. Uvodni Festival tradicionalnih plovil na Kostanjevici na Krki je minil tudi v najlepšem jesenskem soncu.