S telefonom zalivajo rože in zakurijo v krušni peči

VELIKE LAŠČE  –  Dvorska vas, v njej je danes več kot 110 duš, je umeščena v plitvo kotanjo med razglednim gričem Padvala in nekoliko višjim gozdnatim Ivševjem. Izpisujejo jo predvsem strani raznolike etnološki preteklosti, roke marljivih mojstrov domače (suhorobarske) obrti, najbolj pa so zanimivi iznajdljivi ljudje. Dobro stoletje so med njimi zelo prepoznavni Mencinovi – vsestranski izumitelj Ivan z začetka prejšnjega stoletja, njegov sin Jože, ki je od razgledanega očeta posrkal vse njegove umotvore, ter tretji rod nadarjene družine, sinova Miran in Janez. Vsi trije so visoko izobražene glave elektro oziroma računalniške smeri.

Pevci in izumitelji

Mencinovi, se razgovori Miran, so bili revni, vendar obdarjeni z mnogimi talenti. Bili so tudi pevci in izumitelji. Vsak se je za kaj izučil. Zanje je bilo znano, da niso bili samo bistri, temveč tudi dobri in krotki, predvsem pa polni ljudskih modrosti. »Moj oče je bil zelo mlad, leta 1914, vpoklican v cesarjevo vojsko in poslan na fronto. Leta 1916 je bil tako hudo ranjen, da so mu morali amputirati desno nogo nad kolenom. Po vrnitvi domov je o stiskah nesmiselne vojne raje molčal,« je Miranu dedkovo trpljenje še kot nadobudnežu razkril oče Jože. Ivan je velik del mladosti preživel v mežnariji, ki je leta 1920 skupaj s kajžo zgorela. Na njenem pogorišču sta s sinom zgradila nov dom v zdajšnji zidani podobi. V njem je raznolik nabor stvaritev, ki ne le pritegnejo, temveč tudi očarajo.

Pridejo na toplo

Za skupaj dvajset korit rož in še kar nekaj vrtnih površin sta Miran in Jože vgradila več kot 160 metrov različnih cevi. Preden sta jih skrila med fuge kamnite fasade, pod les in v zemljo, sta se kar dolgo zabavala s hidrodinamiko. Katere rože se zalijejo, določa tipka na tipkovnici telefona, količino vode po posameznih koritih pa prednastavljeni precizni ventili, na katere so priključeni elektromagnetni ventili (kar od pralnega stroja, ker so najcenejši in zanesljivi). »Ob plahem žuborenju vode v korita se sočasno prižge radio, ki opozori na postopek zalivanja. Oče pravi, da rože takrat rade slišijo glasbo, jaz pa dodam, da naj gre v ušesa tudi sosedu; le tako bo pregnal zlo slutnjo, da je kaj napak z vodovodnim omrežjem,« je sin očetu dal nasvet.

In kmalu še drugega. Pravzaprav sta si skupaj omislila vžigalnik za staro krušno peč, da bi v njej lahko ogenj zanetila na daljavo, seveda prav tako s komando, kot ji pravita, na telefonski tipki. Miran razloži: V peč se naloži kar veliko večjih polen in pa butarico, pod katero se podtakne na kovinski palici posebej izdelan »vžigalnik«. Ta je na koncu palice izdelan in oblikovan tako, da je temperaturno odporen in ima na cekas žico – nitko, ki ob vklopu zažari (kot vžigalnik za cigarete v avtomobilih). Ko žica zažari, se najprej vžge poseben žveplen listič, ki ga ima oče Jože kot vinogradnik vedno pri roki. Nato se vžge kocka, kakršno uporabljamo, ko zakurimo žar. Od tu dalje pa plamen zaneti butarico in v peči zagori. Čez eno uro, ko se razplamti, pa s ponovnim klicem po telefonu zapremo loputo za dovod zraka. Peč je tako že pred našim prihodom na vikend ogreta. Seveda pa je potem največji užitek v njo polena ročno nalagati.

Miran ob podrobni tehnični razlagi patenta zadene še v srčiko. Osrednji del tvorita električno vezje in krmilnik (doma, za malo denarja razvito kompleksno elektronsko omrežje), vgrajen v ohišje.

Priključen je na telefonsko oziroma GSM-omrežje in ima deset relejskih izhodov, ki krmilijo različne elemente.

Ko se s telefonom pokliče na določeno telefonsko številko, se vezje odzove; v slušalki se zasliši določen ton. S pritiskom na številčnici telefona ali mobilnega telefona (koda DTMF) vklopimo določen rele, ki lahko prižge krušno peč, zapre loputo za dovod zraka v kurišče, prižge luč, zalije rože in še marsikaj. Bistveno je tudi, da vezje zanesljivo deluje tudi, kadar se dogodijo nenavadni neugodni dogodki. Lahko zmanjka elektrike ravno v trenutku, ko se zalivajo rože; takrat se ventili avtomatsko zaprejo. Lahko popusti kakšna cev, tako da mora sistem zaznati, kdaj se voda dlje pretaka skozi vodovodni števec … V tem primeru se zapre glavni ventil.

Pri njih je pesnil Grafenauer

Iz hiše inovacij, v kateri se po sobah lesketajo učni ostanki družinskih stvaritev, nas zgovorni Pipček (to je ponosni vzdevek za gospodarja, ki je neutrudno daljšal rekorde na 30-metrski skakalnici nad hišo) popelje še do večjega skednja. Za deskami skladnega objekta se odstre podeželski muzej. Zgoraj, v kotu podstrešja, ujet v svetlobo, še danes stoji »feder modroc«, kot mu pravi. »Na njem je v otroških letih pesnil Niko Grafenauer. Pri nas je namreč preživel dobršen del svojega odraščanja, od takrat je Mencinova hiša tudi njegov dom,« razkrije Jože. V hiši, v njej ima Niko svojo sobo, še hrani uokvirjeno pisateljevo kitico na metrski tabli Sneži, sneži iz leta 1949.

Jožetov oče Ivan je po vrnitvi s fronte izdelal protezo za nogo – po njej so v zavodu Soča naredili prvi prototip pri nas. »Oče je najraje vlekel meh, hkrati pa bridkost svojega uma sejal kot mizar, usnjar, tesar, kolar, mlinar, sadjar, bil je gasilec, lovec … Za vse obrti je naredil lična, za tisti čas unikatna orodja, tudi leseno črpalko za greznico, brizgalno za gasilce. Leta 1930 je kupil avtomobil znamke Fiat 110, ki je še v uporabi,« ne skriva zadovoljstva Jože.