Se lahko človek dvigne iz povsem zavoženega življenja in postane maratonec, predavatelj, terapevt, trener, pisec, dobrotnik … Danes 36-letnemu Mitji Duhu iz Trbovelj, ki je lani na tamkajšnjem stadionu pretekel sto kilometrov in s tem za socialno šibke otroke zbral kar nekaj tisoč evrov, je to očitno uspelo. Sicer pa Mitja zdaj redno organizira dobrodelne prireditve, je vnet tekač in aktivist za preprečevanje zasvojenosti, lani je izdal tudi knjigo Tek za življenjem.
Od odličnjaka
do narkomana
Še pred leti je bil narkoman, ki je za drogo počel marsikaj, kar ga je nazadnje pripeljalo v zapor na Dobu, kjer je preživel skoraj pet let. Tam se je ozdravil in končal srednjo šolo, po izpustitvi pa na novo zaživel. »Bil sem zadnji otrok v družini in zaradi tega morda tudi deležen večje pozornosti in ljubezni. Po cele dneve sem igral košarko, nogomet, tenis, odbojko, hkrati sem bil odličnjak in po konstrukciji najmočnejši na šoli, kar je bila v tistih časih še dodatna prednost pred drugimi fanti. Skratka, obetal sem.«
A se je že v petem razredu osnovne šole izkazalo drugače. Najprej alkohol, potem še trava, v srednji šoli heroin, LSD, kokain, metadon in halucinogene gobe. Ko so ga zaradi neprimernega vedenje izključili, mu sploh ni bilo hudo. Končno je lahko delal, kar se mu je zahotelo. Dneve je prespal, noči prežuriral. Tisti, ki niso jemali mamil, so bili zanj strahopetci in nevedneži. Življenje v omami se je zdelo sijajno.
Heroin zamenjal za metadon
»Na prehodu v šesti razred smo se združili z učenci preostalih podružničnih šol in rivalstvo je postalo bolj očitno. Prej smo se trudili biti čim bolj pridni in všečni staršem, učiteljem in okolici, v novem okolju pa smo hoteli izstopati. Tekmovali smo, kdo si upa učiteljem bolj parati živce. Šesti razred sem izdelal z dobrim uspehom, kar je bilo za odličnjaka porazno. Takrat sem se tudi prvič napil. Rad sem izzival in mislil, da mi nihče nič ne more,« pripoveduje sogovornik, ki mu je pri šestnajstih kolega že vbrizgal heroin.
»Starši so se v tistem času ločili, a to ni imelo neposredne zveze z mojim drogiranjem. Nisem se začel špikati zaradi strahov ali kompleksov, zato tudi nisem tako hitro postal odvisen. Pri devetnajstih sem šel od doma. Živel sem pri prijatelju, kjer je bilo veliko trde droge. Zdelo se mi je, da sem prišel v obljubljeno deželo. Hitro sem postal odvisen. Ko ni bilo heroina, sem se znašel in si v Ljubljani priskrbel vzdrževalno terapijo z metadonom, ki ga nadomešča. Po nekaj mesecih pa ti ta odmerek ne zadošča več.«
Mamina podpora
Nekaj manjših deliktov ga je pripeljalo v zapor, kjer je kot odvisnik prestajal kazen tudi na psihiatričnem oddelku. Nekaj časa ni jemal metadona, na zabavi pri prijatelju, ki je bil na trdih drogah, pa si je spet vbrizgal heroin in vse se je začelo znova.
»Želel sem v zapor, kjer bi se rešil odvisnosti, zato sem odšel v lekarno in začel s polic in iz predalov jemati tablete. Po prerivanju s policistom so me odpeljali, a me še isti dan izpustili. Bil sem jezen, saj se mi ni posrečilo priti v zapor. Se je pa to zgodilo malo pozneje, ko smo oropali starejša zakonca,« razlaga Mitja in dodaja, da je postal shizofrenik.
Glasovi so mu govorili, da ga bodo na psihiatričnem oddelku ubili, v zaporu pretepli in da bo umrl. Življenje ni imelo več smisla. Nad njim so obupali vsi, razen mame, ki ga je obiskovala in ga podpirala.
Glasovi niso utihnili
»Notranji glasovi niso hoteli utihniti in so me vse bolj uničevali. Nihče mi ni znal pomagati, edino rešitev sem videl v samomoru. Na srečo so me vsakič rešili. Potem sem se le uprl strašljivim glasovom, ki so me hromili. Vedno bolj sem si želel živeti.«
Pot do odrešitve je bila dolga. Tek in športno udejstvovanje, vpis v šolo in vnovično obnavljanje možganov so ga korak za korakom vodili v svobodo telesa in duha, nazadnje pa tudi na predčasno prostost. »Pet let je, odkar so glasovi utihnili. Na tej poti je bilo polno padcev, na koncu pa sem zmagal. Kar ne morem verjeti, da mi je uspelo.«
Tek postane življenje
Po prihodu iz zapora je Mitja v Trbovljah vsak dan pretekel 13 kilometrov in vadil z utežmi. S samodisciplino in z materino pomočjo je prve mesece na prostosti uspešno prestal. Ljudje so opazili, da se trudi, in so mu želeli pomagati. Postal je prostovoljec v Društvu UP za Zasavje, na občini so mu dodelili garsonjero. Humanitarna dejavnost in tek sta postala sestavna dela novega življenja.
Začel se je prijavljati na tekmovanja. Maraton v Radencih, Chemnitz v Nemčiji, ultramaraton Celje–Logarska dolina, solistični tek na sto kilometrov itd. Na enem najtežjih gorskih tekov v Evropi je na Grintovec pritekel v uri in 16 minutah. Lotil se je teka na tri trboveljske vrhove (Kum, Sveta planina, Mrzlica) v enem dnevu, njegov največji podvig pa je bil ultramaratonski tek v Istri na sto milj (164 kilometrov). Nekaj posebnega je bil lanski stokilometrski tek na trboveljskem stadionu, namenjen pomoči potrebnim otrokom.
Več jih je na pokopališču
Njegovo življenje se zdaj ne vrti le okoli teka. Bil je motor socialnega podjetništva v Zasavju in je precej pripomogel k zagonu Zveze socialnih podjetij. V pravno obliko je pomagal postaviti športno-humanitarno društvo Človek, končuje izobraževanje za vaditelja športne rekreacije druge stopnje, kot planinski vodnik je mnogo ljudi prvič popeljal na Triglav. Terapevtsko deluje tudi zunaj skupine Up. Napisal je knjigo, o svoji izkušnji predava po Sloveniji.
Skozi njegovo zgodbo lahko spoznamo, kako kratka in preprosta je pot v svet omame in kako težka je vrnitev. Mladim, ki jih mika, da bi izkusili razsežnost omame, in tistim, ki so že na tej poti, je lahko v veliko pomoč. V večini primerov se ne konča tako, kot se je Mitjeva. To potrjuje tudi stavek, ki ga ob predstavitvi knjige pogosto izreče: »Več mojih nekdanjih prijateljev je na pokopališču, kot jih je ozdravljenih od drog.«