S tekom je (z)ganil Slovenijo

Simpatični 32-letni Primorec še danes, po šestih letih življenja v Ljubljani, neguje svojo pojočo primorščino. Novinar oddaje Svet na Kanalu A je doma iz Ankarana, dolgoletno dekle Damjana, učiteljica matematike in tehnike, pa je iz Izole. Če le imata čas, se zelo rada vračata na Obalo.

Občutek za soljudi je Jan dobil že v družini. »Doma smo imeli ... zelo malo, a vse smo delili. Nič ni bilo moje, tvoje, vse smo delili. Če sem kdaj dobil dve žogi, mi je mama takoj rekla, naj jo podarim sosedovemu fantu, ki je nima. Zame je bilo in je to povsem normalno,« se spominja z nasmeškom na obrazu.

»Mama in oče sta moja življenjska vzornika. Ves čas teka sta me spremljala, vsako jutro je prišel sms, nenehno smo bili v stiku, zadnji dan sta prišla tudi v Ljubljano. Zelo smo povezani in jima niti ni treba nič reči, seveda, da sta ponosna.« Kljub temu Jan priznava, da življenja v Ljubljani med tednom ne bi zamenjal za nič na svetu, a ko je prost, med vikendom, v prestolnici ne bi mogel biti. »Vsakič, ko imam priložnost, grem domov. Ankaran, Izola, Primorska, morje. Če midva ne moreva tja, pa oni pridejo k nama.«

Težave z laganjem

Kako pa bi se opisal z nekaj plusi in minusi? Pravi, da je poln vprašanj in torej tudi odgovorov. »Navdihujejo me ljudje, vsak s svojim razmišljanjem, vsak s svojim početjem, tudi z neumnostmi. Ne prenesem neuvidevnih ljudi, ki se ne zavedajo, da niso sami. Edina težava je, da ne znam lagati.«

In minusi? »Uh, seveda so. Trmast sem, včasih ne znam popustiti. Občasno sem tudi svojeglav, sem pa vesel, če me kdo opozori na kak moj minus.« Tudi med dopusti najraje spoznava ljudi, če le lahko, vsakič drugje, a tudi če se ne bi mogel odpraviti na potovanje, »si pa kupiš knjigo za nekaj evrov in že lahko v mislih potuješ«.

Zanimajo ga tuje kulture, predvsem si želi spoznati njihov način življenja. Zelo rad vse to ujame v fotografski objektiv in očitno se v njem skriva tudi umetniška duša.

Osebni načrti? »Junija se z Damjano poročiva,« pove brez ovinkov. Seveda sta govorila tudi že o družini, otrocih, ki jih bosta imela.

Pri delu z ljudmi s socialnega obrobja se je naučil postaviti mejo, da ga vse, kar vidi, ne obremenjuje. In kako občuti svoja dejanja? »Če si vesel, ponosen, ker si dal, naredil dobro delo, potem je to narobe. Pomembno je samo, da so veseli ljudje, ki jim je kaj namenjeno. Njim ni treba nič reči, le v oči jih pogledaš in vidiš vse. Pomagal si, ker si lahko, ne pa zaradi sebe,« Jan strne bistvo svojih dejanj.

Letošnja akcija še ni povsem končana, saj lahko ljudje sms pošljejo še do 31. oktobra. A je že jasno, da je presegla ne le vse prejšnje, ampak tudi vsa pričakovanja. Več kot 20 družinam na robu preživetja tako eno leto ne bo treba skrbeti za plačilo najnujnejših stroškov.